Monsterbilly Records, 2021

V času, ko dnevi postajajo vse bolj hladni, ko nas okolica z odmirajočim listjem jasno opominja na razkroj in smrt okoli nas ter se prav na današnji dan na to opominjamo tudi sami, je to morda najprimernejša priložnost za poglobitev v nov zvarek že klasične zasedbe slovenske grind ter death metal scene, Dickless Tracy. Ko so se v drugi polovici 90. let podali na svojo pot destrukcije, globoko zasidrani v čisti grind, prežeti z vsemi detajlnimi ekstremizmi, značilnimi za tovrstno zvočno podobo, bi zasedbi težko pripisali dolgoživost. Pa vendar smo tukaj, 24 let, štiri dolgometražce in celo vrsto deljenih plat pozneje, ko nas na pladnju čaka nova krvava poslastica, morda kar najslastnejša v njihovi karieri. 

Kot jesen prikazuje smrt, ki nas obdaja, z veličastnimi podobami iz narave, tako nam trio Dickless Tracy prinaša veličastno slovo svetu, ki nas je izdal in poslal v pogubo, tako z zvočne kot vsebinske plati. Tako nas že s prvo skladbo Deathless napadejo divji blast beati Ivana Cepanca, težki in opresivni kitarski rifi Tomija Cepanca, kot so težki in nečloveški njegovi grleni vokali, ter globok, železen bas Jerneja Rejca in nas uspešno držijo do izteka zadnje skladbe The Darkside dobrih 45 minut kasneje. Kljub temu pa je treba omeniti, da nas na plati ne čakajo samo zatiralska hitrost in zvočna krutost skladb, kot so Deathless, Dawn Of The Living Dead in Dissection Of The Mind, temveč mestoma tudi premišljeno postavljeni brutalni, počasnejši tempi, tako da se poslušalec ne izgubi v kaosu hitrejših tempov. 

Grave New World je za zasedbo z več vidikov nov mejnik. Najopazneje se je spremenil zvok, saj je to nedvomno njihova najbolje zveneča izdaja do sedaj. Posneli so jo v Negligence Studiu, v producentski vlogi pa je nastopil Andrej Čuk, s katerim so se Dickless Tracy očitno dobro ujeli. Zvok vsakega instrumenta odlično prispeva k impozantnosti celote, pri tem pa je očitno, da gre za dejanske ljudi, ki si dovolijo, da plata ne zveni že kar preveč perfektno, kot se to tako rado zgodi pri modernih metalskih zasedbah. Zlasti všečen je zvok ritem sekcije, ki skupaj z nadarjenostjo in trdim delom instrumentalistov ter dobro posnetimi bobni v živo, kot tudi z bolj v ospredje potisnjenim železno zvenečim basom, resnično poudari brutalnost, ki jo tovrstna glasba potrebuje za popoln učinek. 

Glavni mejnik za zasedbo pa je vsekakor razvoj zvoka v njihovi diskografiji. Čeprav so svojo pot začeli kot predstavniki čistega grindcora, so se podobno kot denimo legendarni Napalm Death kmalu znašli na točki, ko jim žanrske omejitve zgolj lomastenja po instrumentih niso več omogočale, da bi dosegli želene cilje, zato so se pričeli pomikati vedno bliže zvokom bolj dinamičnega in razgibanega death metala. Tako je nastala plata Grave New World, ki bi jo najlažje opisali zgolj z oznako death metala, ki pa ga občasno začinijo s ščepcem grinda, kot se to zgodi v komadu Pathetic Descendant Of Apes. Da z zvokom sicer ne odkrivajo tople vode, se zasedba gotovo dobro zaveda, kljub temu pa smo lahko priča nekaterim pozornost zbujajočim momentom, ki kažejo na to, da si je trio za izdelek vzel čas za premislek. To je opazno denimo pri nenadni spremembi tempa proti koncu skladbe The Apostles Of Terror in rabi klavirja le za kratko frazo, s čimer učinkovito poudarijo občutek atmosferične teže, s katerim nas navdaja plata. Izstopata tudi skladbi Morphing Into Maelstrom z močnim ritmičnim pogonom ter Faydark Forest s ponovno gradnjo atmosferičnosti z gospodarno rabo posebnih zvočnih efektov.

Zadnji dve skladbi, The Curse Of Michael Myers in The Darkside, nas najprej morda presenetita s kratkostjo ter več sorodnosti z grindom, dokler ne ugotovimo, da prva prihaja še z njihovega prvenca The New Domination, druga pa z demo plate Grind Or Be Grinded iz leta 2005. Podobno smo slišali že na prejšnji plati, Paroxysm Of Disgust, kar poudari ambivalentni odnos zasedbe do sedanjosti in preteklosti. Čeprav igrajo predvsem death metal v slogu stare šole, želijo zveneti moderno, in čeprav v zadnjih letih načeloma vse bolj opuščajo zgodnejše vplive, očitno še vedno radi posežejo po svojih starejših stvaritvah in jih preoblečejo v modernejši in razvitejši zvok. 

Tako lahko na koncu potegnemo črto in ugotovimo, da je album Grave New World kakovosten death metal izdelek, ki sicer ne bo spremenil sveta, vendar se s tem niti ne obremenjuje preveč. Za zasedbo je najpomembnejša predvsem lastna ekspresija v zvezi s stanjem sveta, ki ne more biti drugačna kot polna jeze in agresije, njihov zvok pa je popolno orodje za njeno sproščanje, tako da zasedba s to plato gotovo doseže svoj cilj. In čeprav mogoče res ni izdelek, ki bi bil stalnica na poslušalčevi plejlisti, se ta najverjetneje ne bi preveč sekiral, če bi se kak komad vendarle znašel na njej.