Channel Zero, 7. 2. 2013

Zadnje mesece - natančneje od začetka tekoče klubske sezone - gostovanje vodilnih imen na področju elektronske glasbe v domačih logih ni več redkost. Ob teh priložnostih so vse oči uprte v dogodek in ustvarjalca, bolj stroge so kot ponavadi, kajpak, in zato je potrebno kritični pogled prilagoditi tovrstnemu splošnemu vzdušju. Ob tem ne smemo zapasti v brezobzirno kritičarstvo, temveč se moramo obregniti ob tisto, kar je na prvi pogled očitno in ravno zaradi tega ne povsem jasno opazno. A k temu se vrnemo malo kasneje.

Shackleton že od leta 2004, ko je pri Mordant Music izdal prvenski EP Stalker, s svojo specifičnostjo kroji evropsko, nemara tudi svetovno elektronsko bass sceno. Zapuščina Muslimgauza pronica iz številnih por njegove glasbe, hipnotičnost neskončnih ponavljanj in mojstrska poigravanja z značilnimi loopi ter afriškimi in drugimi etno motivi pa so elementi, ki v obiskovalcu Shackletonovega nastopa vzbudijo zelo visoka pričakovanja. Če smo povsem odkriti, se je pričakovalo nepozabno klubsko izkušnjo.

V drugi polovici Octexovega uvodnega live seta, ki ga je izpeljal brezhibno in poskrbel za, dogodku primerno, temačno vzdušje, je bila Metelkovska klet že polna. Odlično razpoložena publika ni mogla skriti navdušenja, ko je Otočan prevzel taktirko in po nekajminutnem umirjenem uvodu začel s stopnjevanjem intenzitete svojega seta. Vešče tkanje številnih motivov iz njegovih kompozicij v celoto in spretno prepletanje harmonij je publiko dvigalo in spuščalo. Po približno 30 minutah je Shackleton ujel drive, v katerem je vztrajal do konca seta. In tu se je razkrila kočljivost celotnega večera.

Shackletonova glasba ima namreč dva obraza: lahko jo poslušamo kot izjemno subtilno in večplastno ter z vsakim poslušanjem razkrivamo njene nove dimenzije. Po drugi strani pa si lahko s plesanjem na divje neukročenosti perkusivnih čarovnij zlahka pridelamo tudi kakšen musklfibr. Vendar je tako za prvo kot drugo potreben brezhiben zvočni sistem. Nič ne bi bilo narobe tudi, če bi Shackletonov živi nastop dopolnjevala tudi vizualna komponenta; nobenega od teh dveh nujnih pogojev za pravo doživetje Shackletonove večplastnosti klub Channel Zero žal ne premore. Oziroma vsaj včeraj ni premogel. Škoda.

Morda je to tudi razlog, zakaj se je britanski producent odločil za - milo rečeno - razpaljotko. Morda je sklepal, da je bolje, če poseže po hitrejših ritmih in pogreje plesišče, kot če bi ga skušal hipnotizirati s subtilnejšim setom. In res - občinstvo je bilo razpaljeno, marsikdo je celo zašvical. Vendar so občutljivejša ušesa ostala nepotešena in domov odšla rahlo razočarana. A da ne bo pomote, Shackleton se je izkazal kot odličen in vešč obvladovalec svojih mašin z izostrenim in prefinjenim občutkom za ustvarjanje sonične atmosfere.

K sreči je podpisana britanskega velikana elektronike slišala že na odličnem zvočnem sistemu, kjer mu je s svojim setom uspelo celo dodobra izprazniti plesišče in rasturačine željne poslati na temu primerne floore. Če bi bila to njena prva izkušnja Shackletonovega živega nastopa, bi bila namreč zelo žalostna. V prihodnje seveda pozdravljamo gostovanja velikih imen, vendar še bolj pozdravljamo dejstvo, da se tudi bolje premisli o iskanju temu primernega kraja.