Kino Šiška, 7. 11. 2015

Novembrski sobotni večer so z zvočnim napadom v mali dvorani Kina Šiška v Ljubljani popestrili norveški samooklicani »black-jazzerji« Shining, avstralski progresivni rockerji Caligula's Horse in norveški screamo-čustveniki Jack Dalton. Seveda se vse vrti okrog Shining, ki so nedolgo nazaj prek založbe Spinefarm Records izdali album International Blackjazz Society, a tudi predskupini nista bili od muh.

Za razliko od mnogih drugih bendov se večina bendov ne poslužuje glasbene formule norveških Shining, vsaj ne v taki meri, da bi lahko rekli, da obstaja celotna truma copy-cat bendov. Iz česar izhaja, da smo dobili turnejski paket, v katerem je vsak bend pokazal svojstven obraz. Koncert so pred sprva maloštevilno publiko odprli norveški Jack Dalton, kvintet, katerega oznako sem iskal skozi ves nastop, dokler mi nista pomagala dva glasbena entuziasta, ki sta z opisoma zadela žebljico na glavico – po eni strani človek lahko ob poslušanju zasedbe Jack Dalton trdi, da screamo, svojevrsten derivat čustveno nabitega hardcora poznih devetdesetih, še ni mrtev, drugi opis pa jih preprosto zajame kot svojevrstnega bastarda zasedbe At The Drive-In. Definitivno se tukaj najde še nekaj momentov, ki spomnijo tudi na vmesno obdobje newyorških Vision Of Disorder, kakšno Dillinger Escape Plan eksapado in seveda kultne Švede Refused, a s tem zajamemo le posamezne delčke njihove zvočne slike. Jack Dalton je treba gledati v celoti – in jih tudi doživeti v živo. Bend ne izgublja časa z vmesnimi govori, ampak le z minimalnimi pavzami tolče iz komada v komad. In to zelo dobro! Hrbtenica je vsekakor neobičajnih ritmov vešči bobnar, ki z dinamiko in nepredvidljivostjo dvigne njihov nastop na višji nivo. Bas tudi lepo grmi, medtem ko pestro paleto melodij ponujata oba kitarista, ki skupaj z basistom nikoli ne stojita na mestu. A vokalist, katerega vokal je žal nekako najbolj povprečna stvar v tem bendu, na srečo vodi show s konstantnim gibanjem in dobrimi, čeprav enodimenzionalnimi kriki. A kot že rečeno, so na srečo skakali iz komada v komad, tako da je trideset minut minilo, kot bi mignil.

Sledeči so na oder stopili progresivni mogoče ne rockerji, ampak kar metalci iz Avstralije, Caligula's Horse. Možje so nedolgo nazaj prek nemške založbe InsideOut Music izdali že tretji album Bloom, ki so ga predstavili tudi pri nas. Kar odlikuje kvintet, ni samo živost nastopa, temveč tudi izredna glasbena podkovanost. V glavnem, z razlogom domujejo pri založbi, ki je svetu znana kot dom marsikatere progresivne zasedbe. Caligula's Horse so na trenutke mogoče imeli malce slabši zvok, a na srečo so bili ti trenutki res redki. Odlikuje jih čudovit miks res lepega spevnega vokala, trdih in dokaj nenavadnih ritmov, mastnih rifov in skorajda božansko čudovitih solaž in atmosferičnih pasaž. Čeprav so mi na trenutke izpadli že skorajda pocukrano, je iskrenost izvedbe res tista, ki te prikuje na tla in ki ti komandira nekje v podzavesti, da moraš ostati do konca. No, jaz, priznam, do konca nisem zdržal, a vseeno mi je bilo jasno, da bend gotovo zasluži še kakšen evropski trek, če pa ste fen zasedb Opeth, Porcupine Tree, Ne Obliviscaris in Haken, boste gotovo navdušeni tako ob njihovem ploščku kot morebitnem ponovnem live nastopu.

Center dogajanja zdaj že lepo nabite male dvorane so seveda bili norveški Shining. Zakaj poudarjam pridevnik »norveški«? Ker je mnogo pred njimi začela delovati še zdaj aktivna zasedba Shining iz Švedske, ki pa se – razen v imenu – od omenjenih Norvežanov razlikuje popolnoma. Kvintet, ki ga tvorijo bobnar Tobias Andersen, klaviaturist Eirik Knutsen, live session basist neznanega imena, kitarist Hakon Sagen ter pevec kitarist, ki pogosto pograbi tudi saksofon Jørgen Munkeby (ki ga poznate tudi kot člana zasedbe Jaga Jazzist), je predstavil svoj za zdaj dobro sprejeti, najnovejši album International Blackjazz Society. Glasbeno podkovana peterica že vrsto let navdušuje tako s svojimi albumi kot z live nastopi, kar se je seveda kazalo v dvoranskem vzdušju, ki je okužilo tako bend kot prisotno publiko, ki je v veliki meri poznala njihovo dokaj obsežno diskografijo. 

Vrlina nastopa Shining je njihova živahnost na odru – vsak član dá od sebe več ko 110 odstotkov, v kombinaciji s skorajda stroboskopičnim light showom pa bend pelje poslušalca bolj v ameriške underground rave ali gothic partyje, kot na jazz podij. Tako nov kot stari material se na odru zlijeta v eno čudovito celoto, ki potem kot val preplavlja celoten klub. In prav to je bilo moč videti včeraj, ko se je folk res razplesal, bend pa je v obliki ritualnega plesa vodil ušesa v ekstaze. Zanimivo je bilo videti, kakšno moč je pri tem prevzel saksofon, saj se zdi, da so ljudje najbolj noreli, ko je vodja zasedbe, Jørgen Munkeby, pograbil in začel igrati na dotični inštrument. Čeprav je saksofon na drugih glasbenih področjih priznan in čaščen že vrsto desetletij, je v svetu metala, rocka itd. mogoče malce zanemarjen. Čeprav so tu ljudje, kot je Bruce Lamont iz zasedbe Yakuza, ali pa člani zasedb Ulver, Cephalic Carnage, Scrawl, na koncu koncev naši Demolition Group in še kdo, je saksofon v tem žanru še vedno eksotični inštrument in mogoče je kul, da je tako, saj je tako vsaka uporaba tega inštrumenta več kot dovolj osvežilna, ne pa sama sebi namen.

In prav to je bilo moč začutiti, ko je Monkeby pograbil in zapihal kaotične viže. OK, bodimo realni – Shining bi brez saksofona zveneli pol manj zanimivo, saj od njihovega »jazza« slišim – in tudi včeraj sem videl – zgolj nekakšen klon popoidnosti poznih Samael ali tršega glasbenega izraza Roba Zombieja, medtem ko občasni blast beat kaos in disonančni kitarski napad ne sežeta niti do kolen kultnim Dillinger Escape Plan. A morebitni marketinški pomp, da smo dobili nekakšen edini pravi spoj metala in jazza (pri tem spodbujam poslušalce in poslušalke, naj pograbijo katerokoli plato od Cynic, kulten album Elements od Atheist ali Control And Resistance od Watchtower, da katerekoli stvaritve benda Blotted Science sploh ne omenjam), je pretiran. Nam pa to preprečuje, da bi Shining ignorirali ali grdo gledali v celoti? Ne! Ker bend zelo obvlada svojo glasbo, v njej vidno uživa in zna ljubezen ter užitek prenesti na poslušalce. Kar je včeraj v Kinu Šiška bilo vidno, slišano in na koncu tudi moč začutiti od prvega do zadnjega tona nastopa norveških norcev.