Klub Cankarjevega doma, 28. 10. 2014

Le nekaj minut čez osmo uro je v pridušenem soju luči na oder Kluba Cankarjevega doma stopila mršava dolgolasa postava, sedla, v svoje ročice prijela kalimbe ter nas prek kompozicije Diabolog zapeljala v novi svet Panontikona. V zraku lepo zapolnjenega prostora, v katerem je bilo le s težavo moč zapaziti prazni sedež, je bilo moč zaznavati pričakovanje. Prekmurski hram, poeti mlajše generacije, ki za svoje lirične prispodobe ne potrebujejo besedil, so za svoj premierni nastop v središču kulture obljubljali večer v njihovi najbolj izdelani reinkarnaciji sploh in bili za svoje pogumno zvočno raziskovanje ob koncu prijetno nagrajeni.

Uvodna odrska zadržanost Iztoka Korena se je hitro preslikala na obraze vseh članov glasbenega ansambla, ki se mu je pridružil v nadaljevanju in kompaktno netil milozvočja novih glasbenih vinjet. ŠKM Banda tokrat niso stavili na glasnost in odrezavot, vseskozi so brisali meje s svojo zgodnjo rockovsko tradicijo ali se ji prepuščali zgolj skozi komplementarnost nujnega glasbenega pripovedništva. Nastop v Klubu Cankarjevega doma pa zato ni bil nič manj drzen. Premik v zrelo obdobje glasbenega ustvarjanja, ki se je napovedoval že na odlični koncertni plošči Izštekani, in ki smo ga po tihem pričakovali na predhodnici Rdeči, je svoj poligon našel v tišini, umirjenosti, izrisovanju občutij, etnu in progresivnem jazzu. Vpliv Mlade Beltinške bande, s katerim so se ŠKM Banda v preteklosti že spogledovali, je za seboj pustil neraziskane sledi ter četverec nenadejano pahnil v okolje nove glasbene dimenzičnosti, ki so se ji bravurozno predali. 

Tekom nastopa se je hitro pokazalo, da so ŠKM Banda iz svojih nekdaj največjih strahov ustvarili zaveznike. Zasedba, ki je svojo podobo zgradila na vihravosti, se ne boji več postati, počiniti ali prepustiti repeticiji. Na odru se je pred našimi očmi povsem nepričakovano izklesovala podoba glasbenega maestra, dirigenta Iztoka Korena, ki si je podredil ritmični kolektiv ter narekoval potek dogajanja na odru. S pedalom je vneto semplal svoje zvočne vragolije ter z naborom strunarskih zvočil, kot so akustična in električna kitara, banjo in violinski lok, širil zvočne planjave predstavljenega albuma Panontikon. Tu sta mu na pomoč občasno priskočila tudi gosta, člana Mlade Beltinške bande, Dani Kolarič na cimbalah in violinist Miha Kavaš, ki sta se po svojih epizodnih vlogah na oder v dodatku vrnila še enkrat. Nasploh gre četvorki čestitati, da izbranemu zvočnemu inventarju niso pripisovali tradicionalnih vlog, marveč so ga izkoristili kot dopolnilo skrbno izdelanega glasbenega izraza. Opazka, ki je krožila po nastopu, da njihova prostodušna zvočna renesansa, ki smo ji bili pravkar priča, nekaj manj tolkalnega doprinosa sploh ne bi pogrešala, je bila tako kar na mestu. Slednje sámo priča o tem, kako veliko delo so člani na svoji razvojni poti opravili. Morda jim z nenehnim povezovanjem in vpenjanjem v severovzhodno slovensko okolje delamo krivico, toda ŠKM Banda imajo redko prednost in priložnost, da idejo Prekmurja oblikujejo po svoji volji in težko si je zamisliti, komu bi ta naloga bolje pristajala.