Sogodbe: Arooj Aftab

Cankarjev dom, Ljubljana, 9. 8. 2022

Ljubljano je v torek v okviru cikla Sogodbe v organizaciji Zavoda Druga godba obiskala Arooj Aftab, pakistanska glasbenica, ki se od svojega prvenca Bird Under Water iz leta 2014 povzpenja na vse višje ravni svojega glasbenega dosega. S ploščo Vulture Prince je lani okronala glasbeno pot, na kateri kombinira znanje, pridobljeno v študiju in prakticiranju glasbe na zahodni polobli, in občutke, tradicije ter tematike domačega okolja. Okoli Aftab se je ustvarila fama o magični vokalistki, ki je glas pakistanske pomladi, ki je politični glas, a Aftab je pripravljena govoriti le o glasbi, ki jo ustvarja. 

Glasba / Tolpa bumov

AROOJ AFTAB: VULTURE PRINCE

Naslednja sufi kraljica?

Jan Kopač

 / 28. 8. 2021

Ta je nekakšna mešanica tako imenovane world glasbe z izvirom v pakistanski sufijski glasbi, modernega vokalnega jazza, indie popa in inštrumentalnega minimalizma, Aftab pa svojo umetnost opisuje kot brezmejno. Že leta s svojo glasbo nastopa na velikih glasbenih odrih in gradi mednarodno kariero, ki je enega ultimativnih priznanj doživela aprila letos z dodelitvijo nagrade grammy v novoustanovljeni kategoriji glasb, ki prihajajo z vseh koncev sveta. Ob vseh pripadajočih priznanjih in izbranih besedah, zapisanih ob opozarjanju na koncert v občilih, je bilo tako moč pričakovati veliko. 

Bogato zvočnost plošče Vulture Prince, ki jo na turneji predstavlja Aftab, ob prodornem vokalu pripisujemo tudi pestremu, uravnoteženemu naboru inštrumentov – na eni strani godal in na drugi strunskih inštrumentov, podprtih tudi z določeno mero efektov. Aftab to v koncertno izkustvo preslika na pomenljiv, minimalističen način. Temu v prid sta na oder Gallusove dvorane ob Aftab stopila zgolj kitarist in violinist. A zvočna prezenca koncerta kljub temu ni trpela, morda celo nasprotno. Manj je lahko več. Violino, tako kot na albumu Vulture Prince, igra Darian Donovan Thomas, sicer še vzpenjajoči se skladatelj, multiinštrumentalist in afrofuturist, doma iz Brooklyna v New Yorku. S kitaro pa večino strunskega bremena, s tem pa tudi izstopajočo inštrumentalno vlogo, nase prevzema Gyan Riley, tudi sam relevanten kitarist na ameriških mikroscenah jazzovske, postminimalistične in avantgardne sorte. Med drugim je Riley izdajal za Zornovo založbo Tzadik in je vsekakor virtuoz svojega inštrumenta. 

Štimo koncerta je trio nastopajočih nakazal že v uvodni skladbi, hipnotični Baghon Main, in jo zelo konsistentno vzdrževal čez celotni koncert. Zdi se, da se je vse vrtelo okoli ravnotežij, najprej med godalom in brenkalom, nato med inštrumentoma ter vokalistko. Tovrstna ravnotežja je trio iskal tako znotraj posameznih kompozicij kot tudi v koncertu kot celoti z nekoliko intenzivnejšim začetkom, mirnim jedrom in kontemplativnim zaključkom. Krožili so med efekti in clean feedom, tematikami komadov, občutnih kljub jezikovni barieri, med mirnimi, minimalističnimi uvodi v aranžmaje in zvočno širokimi, tehnično globokimi improvizacijami obeh inštumentalistov ter mirnejšimi, intimnejšimi, domačnimi momenti, podloženimi in nadgrajenimi s svilnatim, čustveno nabitim, a nezmotljivim vokalom Aftab. Niti ene falš note, niti ene! K veličastnosti slišanega je gotovo pripomogla tudi izjemna zvočnost prizorišča. Vrhunsko akustična dvorana mojstra Ravnikarja je kar vsrkavala neusahljivo, na momente skromno, na momente mogočno, reverbirano in med seboj prepleteno glasbeno reko, ki je pritekala z odra.

Opisano meandriranje pa se ob trenutku refleksije pravzaprav izriše v cikličnem gibanju – občestvo je plavalo na oblaku različnih emocij, ki so jih pričarali Arooj, Darian in Gyan. To balansiranje, zibanje, kroženje v navidez paradoksalni intimi velike Gallusove dvorane je zahvaljujoč absolutni kontroli izraza, ki jo zmore trio, zbrane poneslo v nekakšen meditativni trans, v sfere neizrekljivega. In četudi so morda nastopajoči, v prvi vrsti Aftab, dajali vtis rutinskosti, je bil koncert gotovo neponovljivo, skoraj neopisljivo, čustveno izkustvo, ki načenja globine, a ne tre soli v rane. Sčasoma se vrne v izhodišče, nazaj v ekvilibrij, v happy place. Dvorano smo po vrhunskem koncertu zapustili preprosto blaženi.

Fotografija: Martin Vogrič Dežman (vir: fb Druga godba [url])