* foto: Kaja Brezočnik

Različne lokacije, Ljubljana, 23. - 28. 9. 2019

Pred tednom dni se je zaključila enajsta edicija festivala sodobne elektronske glasbe in tranzitorne umetnosti Sonica, ki ostaja tudi del platforme SHAPE, preko katere se ta ljubljanska iniciativa umešča v mednarodni prostor. Spet locirana v različne ljubljanske performativne prostore, nas je tokratna Sonica z naslovom Varuhi konceptualno popeljala na avdio-vizualno ekspedicijo prevpraševanja lastnega obstoja in vloge tehnologije v času, ko se preplet naravnega in umetnega približuje svojim skrajnim mejam.

Velika tišina je naslov video-inštalacije, s projekcijo katere so v MSUM-u otvorili letošnji festival. V filmu, ki predstavlja največji radijski teleskop z zmožnostjo oddajanja in lovljenja radijskih valov tudi iz najbolj oddaljenih kotičkov vesolja, spremljamo monolog papagaja, ki se - ironično - sprašuje o človeškem poseganju v nezemeljske oblike življenja, medtem ko so živalske vrste na Zemlji na robu izumrtja. Omenjeni teleskop, ki je torej hkrati oddajnik in sprejemnik, raziskuje vrzeli med živimi, neživimi, človeškimi, živalskimi, zemeljskimi in kozmičnimi elementi. Ni naključje, da so pri ustvarjanju filma, ki opozarja na nevarnost izumiranja živalskih vrst, sodelovali razni umetniki, pisci, plesalci in znanstveniki, ki »kolapsirajo kot kanarčki v strupenem premogovniku, preden se bolj žilave vrste sploh začnejo zavedati nevarnosti«. Citat ciničnega pisatelja Kurta Vonneguta, ki se je dolgo spraševal o smislu umetnosti, je bil dobra iztočnica za letošnjo šestdnevno preizkušnjo in tudi izbira tokratne festivalske téme je bila torej gotovo daleč od naključja.

Medtem ko so se na globalni ravni vzporedno kuhali vroči diskurzi na področju podnebnih sprememb, so se nekateri sodelujoči umetniki izkazali za prave varuhe festivala, ko je namreč kot solze zadnjega ledenika začela toniti Adria Airways. Solze zadnjega ledenika je bil sicer otvoritveni atmosferični nojz protest domačega projekta Umdhlebi oziroma Luke Bevka, ki je tako v konceptualnem kot izvedbenem smislu lepo povzel smernice letošnje edicije festivala.

Ker so zunanji dejavniki torej postali inherentni sami ideji in poteku festivala, je omenjena peripetija z Adrio izvedbo letošnje Sonice postavila pred nepričakovane izzive. Simina Oprescu je tako denimo v Kinu Šiška zaradi odpovedi dvojca Amnesia Scanner izvedla dodaten live act, Tim Shaw – umetnik, ki ga zanimajo predvsem razmerja med zvokom in prostorom oziroma tehnologija kot vmesnik, pa je nezgodo s svojo inštalacijo, ki jo je izgubila prav naša bivša letalska družba, razumel kot nepredvidljiv, a ravno zato tudi najbolj zanimiv, če ne celo ključen del celote kreativnega procesa.

Poleg Simine sta v četrtek Kino Šiška z zvokom polnila tudi ruski avantgardist CoH, katerega nastop je bila recenzentka žal primorana izpustiti, ter IDM projekt patten, ki je s kombiniranjem sanjavih sintov, razbijanja bobnov, konstantnega skakanja med žanri in pričakovano nepričakovanega prehajanja med komadi, zaradi česar ni bilo časa, da bi poslušalcem tok njegovega nastopa zares zlezel pod kožo, publiko razklal na dva bregova. Nekateri so smisel našli ravno v zvočni nasičenosti in kompozicijski heterogenosti, drugi pa so zaradi njegove bahave prepričanosti v to, da lahko stilsko zadovolji prav vsakega obiskovalca, razočarano zapuščali dvorano.

Nekje na križišču človeške ranljivosti, sodobne tehnologije in neizprosne narave se v ustvarjalnem procesu najde vsestranski glasbenik in aktivist Ryuichi Sakamoto, čigar biografsko zgodbo smo si v sklopu letošnje Sonice ogledali na velikem platnu Slovenske kinoteke. Ryuichijeva bitka z rakom v dokumentarnem filmu CODA umetnikovo delo vpne v kontekst neskončnega raziskovanja kontrasta med življenjem in smrtjo oziroma njune recipročnosti, ki se sintetizira s ponovno naravnanostjo k naravi kot stvarnici prvobitnih oblik in materialov. Umetnik napetost med tehnologijo in naravo ubesedi v prispodobi o klavirju, katerega neuglašenost zrcali »materijo, ki se trudi povrniti v prvotno obliko«. Okoljevarstveni aktivizem in Ryuichijeva brezpogojna ljubezen do glasbe sta elementa, ki bogatita umetnikovo življenje in se spokojno združujeta v univerzalijah kozmičnih zakonitosti, ki jih človek prepogosto prezre.

Sredin večer v Kinoteki sta z avdiovizualnima nastopoma zaključila švedski skladatelj Thomas Nordmark, ki ustvarja minimalizem kristaliziranih zvokov in domači Lifecutter v sodelovanju z vizualnim umetnikom Iztokom Klančarjem. Lifecutterjev projekt, ki se giblje med analognimi oziroma digitalnimi izraznimi sredstvi in katerega nasičen industrijski hrup, ki ves čas lebdi v tehnoidnih sferah, v kombinaciji s spremljajočim filmom kolaža fleširajočih erotiziranih fotografij in sekvenc narave, ravno tako v liniji letošnje Sonice ni zanemaril odnosa med surovim človekom in brezkompromisno naravo.

V vikend nas je v klubu Cankarjevega doma popeljal beograjski anonimnež Abul Mogard, čigar stvaritev, ki smo ji bili priča, gradi na podlagi fiktivne zgodbe upokojenca, čigar delo v tovarni je postalo nepogrešljiv del gospodovega življenja. Odsotnost repetitivnih zvokov strojev Mogard nadomesti z emocionalno nabitimi, cinematičnimi ritmičnimi toni, ki ne potrebujejo zunanje vizualne spremljave. Ob le eni beli luči nam je intima dvorane zdaj dovolila zapreti oči, da bi se prepustili valovom, ki so nas odnesli med surrealistične atmosferične zvočne pejsaže obstoja brez teles v neskončnem prostoru in času. Popolna spokojnost ob koncu nastopa je kljub prižigu luči številne obiskovalce še za lep čas pustila molčeče integrirane v svoja sedišča.

Festival je na Odru pod zvezdami v ljubljanskem Lutkovnem gledališču zaključil Alessandro Cortini, čigar nova plošča Volume Massimo je izšla v času letošnje Sonice. Alessandro je glasbo s tega novega projekta tokrat teksturno zaokrožil s projekcijami estetsko izpiljenih videov visoke produkcijske vrednosti, v odsotnosti katerih bi nas njegova metoda predvajanja komadov pustila popolnoma prazne. Cortini pravi, da je v konceptualnem središču novega projekta kar zvok sam, a smo kljub temu njegov nastop bolj gledali kot poslušali, kar pa najbrž že samo po sebi ni neodvisno od prisotnosti velikega platna, ki nam je po dveh že slišanih nastopih ukradlo vso pozornost. Pred Cortinijem so z mešalkami upravljali domači Gašper Torkar, ki je – kontrastno Cortiniju, svoj konglomerat zvoka izgradil v ambientu globoke teme, ter kolektiv šestih raziskovalk DIY inštrumentov – Kikimore.

Témi tehnološkega kaosa in sugestije o vračanju k naravi sta letošnjo Sonico kljub nekaterim zapletom, ki so sicer v kombinaciji z dogajanjem v svetu v vzdušje festivala vmešali prav poseben ton, povezale v interpretacijam odprt, a hektično predstavljen skupek vsebin, ki je obiskovalce, ki niso sodili v manjšino v okviru takšnih praks neposredno seznanjenih ali sodelujočih umetnikov, pustil ne popolnoma prepričane v to, kar smo doživeli. Festival je sicer pokril večino novo-medijskih ustvarjalnih metod, čeprav ga je letos pestil manko na področju inštalacijsko-tranzitorne umetnosti, ki nas na festivalih v tujini pogosto šokira s praksami oziroma uporabo najaktualnejše tehnologije. A to si v takšnem kontekstu dejansko tudi težko zamislimo, če namreč ni prisotna tudi v domačem okolju. A šest dni glasbe, vizualne umetnosti, delavnic in pogovorov z avtorji kontemplativne publike seveda ni pustilo prazne, téma letošnjega festivala, ki je bila najlepše predstavljena v dokumentarnem filmu CODA, je namreč interpelirala k ponovni obravnavi umetnika in njegove vloge v času, ko je potrebno določiti nove univerzalije ter nas spodbudila k razmisleku o tem - kako lahko tudi sami pripomoremo k varovanju pravih vrednot ...