Galerija Jakopič, Ljubljana, 3. 9. 2018  

V Jakopičevi galeriji se je včeraj odvil prvi od dveh večerov ciklusa zvočnih in avdiovizualnih dogodkov pod imenom Sound Explicit. Ta se na papirju ponaša s predstavitvijo muzik širokih žanrskih razponov. Od prve edicije Sound Explicita leta 2003 se je pri nas vzpostavilo večje število vsaj v širšem kontekstu podobnih nekajdnevnih dogodkov oziroma koncertnih serialk, ki se osredotočajo na proste forme muzik in v kontekstih katerih se domači akterji povezujejo med seboj tako kot tudi s tujimi glasbeniki. Šestnajsta edicija koncertnega cikla Sound Explicit v organizaciji Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, katere številka sicer ni posebej pripomogla k številu poslušalcev, se je v prvem večeru žanrsko postavila na rob k prosto improviziranim glasbenim praksam in sodobni kompoziciji, danes pa sledita še koncerta domače, vendar zvočno svetske zasedbe Širom in A.M.P Tria, mlajših madžarskih jazz glasbenikov. Koncerti torej slonijo na domačih glasbenikih, ki so vpeti v večinoma podobne sfere prosto improviziranih muzik. Da pa ne bi le kot pokvarjena plošča opletali z velikimi izrazi, ki jih glasbeno izkustvo neidiomatske muzike terja, se dotična recenzija začne in konča predvsem pri vtisu.

Malo čez osmo je med stene, opremljene s fotografijami aktualne razstave Marca Ribouda, sedel kitarist Primož Sukič. S svojo električno kitaro v naročju in pedalkami pod nogami je napovedal štiri nove kompozicije. Sukič, ki sicer sodeluje s številnimi domačimi in tujimi sodobnimi skladatelji, v svojih glasbenih praksah preizkuša tehnike igranja klasične in električne kitare. Leta 2016 je izdal svoj prvi solistični album Splitting za založbo Zavoda Sploh. Njegov nastop včeraj pa je bil točno to – split, sicer ne v razdelitvi identitete akustične in električne kitare v nanašanju na njegov pretekli album, temveč zgolj razcep kot tak. Razhajanje oziroma morebitno, če sploh, povezovanje z idejnimi ozadji, ki jih je Sukič pripel vsaki odigrani kompoziciji. Tako so bile motivacije slišanih kompozicij Marina Abramovič, osebna zgodba o pripravi pesto omake za makarone in estonsko-gruzijski film Mandariinid. So vsi ti motivi zares pomembni? Verjetno ne, je pa Sukič s tem vzpostavil določen dialog s samim sabo, prek ideje pa je poslušalstvo žvečilo tok prostih asociacij vsake skladbe. Izstopala je četrta kompozicija, ki je bila edina malo daljša, saj so prve tri res delovale kot zgolj oris tega, kar naj bi še sledilo. Torej je sklepna skladba, inspirirana s strani sodobnega ameriškega skladatelja Michaela Pisara, čigar muzika sloni na praksah ameriške avantgarde dvajsetega stoletja, razbila tudi določene podobnosti kitarskih zvokov predhodnih skladb.

Po zaključenem koncertu Primoža Sukiča sta sledila Pia Podgornik na alt saksofonu in Tancrède D. Kummer za bobni. Pia je sodelovala že v mnogih projektih, omenimo zgolj album precept.concept.percept in njeno lastno zasedbo LORE, s katero je nastopila na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana, tudi sicer pa jo je bilo v preteklem letu moč slišati v navezavah z mnogimi različnimi glasbeniki. V Jakopičevi galeriji se je v duetu predstavila z daljšo improvizirano kompozicijo, ki je bila tako kot Sukičeve pospremljena z napotkom o work in progress impresijah Švedskega narodnega parka. Uigranost Pie Podgornik in Tancrèda Kummra, ki ni bila osnovana zgolj na tipu duetnega igranja vprašanje odgovor, je kazala izredno preciznost in pozornost poslušanja soigralca. Kar bi dognala še tako laična ušesa, je bilo njuno izredno fluidno medsebojno odzivanje in prepletanje melodičnih in ritmičnih elementov, v smislu razporeditve časa pa je bil nastop zastavljen bolj kot pot in ne dejanski cilj, česar bi si morda več želeli tudi ob koncertu tria, ki je sledil po krajši pavzi.

Nastop sledečega tria Drašler, Jackson, Thompson, ki je bil vzpostavljen leta 2016, je bil zadnji koncert Sound Explicit dogodka tega večera. Trio z Vidom Drašlerjem za bobni, Tomom Jacksonom na klarinetu in Danielom Thompsonom na akustični kitari je v dveh letih odigral nekaj koncertov v Sloveniji, izvedli pa so tudi krajšo turnejo po Evropi. Trio je v primerjavi s takojšnjo ubranostjo predhodnega dua Podgornik/Kummer v začetnem delu daljše improvizacije iskal stične točke, v glasnejših delih pa včasih povozil z določenim zagonom razvijajočo se govorico. Njihova glasba je bila najmočnejša, ko je bila najtišja, tam so si točke vstopa in nadaljnja razvijanja zvoka lepo podajali, vendar se je zdelo, da jih vseeno bolj intrigira glasnejša metanaracija in da so vseeno hoteli izpostaviti nastali zvočni problem. Tako sta si po daljših improviziranih delih prevzemanje pobude v raziskovanju izmenjevala predvsem klarinetist in tolkalec, a se določena dovzetnost do tega raziskovanja nekako ni scela materializirala. Nekateri poslušalci so tako zapustili prizorišče galerijskih koncertov predvsem z mislijo na pesto, Švedski narodni park in črno-bele reportažne fotografije.

http://www.zavod-parasite.si/slo/program/sound-explicit/sound-explicit-2018