Pritličje, 12. 7. 2018

Na nič kaj poseben pretekli četrtkov julijski večer je malo kamnito komoro Pritličja zasedla posebna trojica posameznikov, ki jim je poleg domovanja pri domači založbi Zvočni prepihi skupna predvsem ludistično-izzivalna tendenca po prevpraševanju klasičnih, uniformiranih glasbenih oblik in glasbenega izrazja.

V tradicionalnem iskanju oguljenih žanrskih nalepk bi dobre znance Radia Študent Staša Vrenka, Brgsa in SsmKOSK-a lahko grupirali z oznako avantgarda, čeprav gre za vprašljiv pojem. Zgodovinsko avantgardo sta že davno preživeli neoavantgarda in retrospektivno konstruirana retroavantgarda, postavantgarda je že sama na sebi protislovna, vsaka nova glasbena avantgarda pa težko išče svoje mesto na zgodovinski črti, na kateri je glasbeno izrazje od svetopisemskih časov Jeriha do danes rušilo že vsak zid, mejo in smernico, kot te narekuje tradicionalno pojmovanje glasbe. Zato se bomo raje osredotočili na pojav in pojem raziskovanja, ki se udejanja v že omenjenem ludem ludizmu, torej norem poigravanju, predvsem z različnimi analognimi, a tudi digitalnimi tehnikami, s katerimi trojica dreza v ušesa modernih, pasivnih uživalcev aktualne glasbe.

Večer je otvoril Staš Vrenko, ki poleg sodelovanja z nojzersko pošastjo nevem nevem že vrsto let sam ustvarja elektronske in elektroakustične kompozicije, katerih konglomerat je predstavila marca letos izdana plošča Klima. Podobno kot ta njegov dolgometražni prvenec so tudi četrtkov nastop krasila številna minimalna ambientalna dromljanja, ki so rasla v industrial-nojzerske preseke. Pred publiko je Staš zavzel precej neobičajno držo, obrnil se je namreč s hrbtom proti dvorani, prizorišče Pritličja pa je v tej relaciji poskrbelo za zanimivo igro odsevov in strani, pred Stašem je namreč stalo tisto ogromno Pritlično ogledalo, ki je poustvarilo dvojno podobo figure nastopajočega. Utemeljitve izbrane kontra pozicije sicer ne gre iskati v poskusih enigmatičnosti ali v premagovanju sramežljivosti, prej v kontrapunktu nevpadljivega tehničnega izvajalca in mogočne zgradbe mešalk in modularnega sintetizatorja, ki je bil z mavričnimi lučkami tako srepo izpostavljen pogledu občinstva. Kakemu laiku takšna postavitev analogne mašinerije verjetno deluje kot prava mala eksotična džungla vezij, knofov in stikal, iz katere Staš dozdevno improvizirano vleče tehnično-živalsko zvokovje, v katerem so zakopani številni razsekani, distorzirani in drug na drugega naloženi zvočni vzorci ter terenski posnetki. Sicer najkrajši nastop večera je ponudil sestavljanko zvočnih fragmentov, ki so kot celovita kompozicija delovali čvrsto in neločljivo, s čimer so odprli primeren prostor tudi naslednjemu osvoboditelju beata.

Jaka Berger v RŠ-ovskem etru ne potrebuje dodatne predstavitve, a bodimo vseeno vsaj kratki in jedrnati, saj nastopamo tudi kot informativni recenzentski program. Bobnar, tolkalec, skladatelj, improvizator, član številnih aktualnih in preteklih zasedb ter človek številnih albumov in projektov, pa vodja založbe Zvočni prepihi ter v tem tudi zaščitnik ostalih nastopajočih v večeru – to je Brgs. Maja je izdal svoj zadnji daljši izdelek, naslovljen Free DBeat, ki ga je v tekočem tednu v Tolpi bumov obravnaval tudi kolega Andrej Pervanje. V četrtek je torej Brgs koncept te svoje zadnje stvaritve – s pomočjo vnaprej nasnetih delov, predvajanih s prenosnega računalnika, ter z improviziranimi digitalnimi tolkali – prenesel tudi na koncertno prizorišče za izvedbo v živo. Z namenom osvobajanja ritma v njegovem tokratnem konceptu ne gre le za negacijo tega ritma, temveč za prebrisano strateško igro, ki poslušalca zavaja in zapelje, nato pa ga z vdorom nepredvidljivosti zmede, iztiri iz pričakovanj konvencionalnih ritmičnih vzorcev ter postavi na nove iluzorne tirnice, ki z različnimi tempi vodijo k istemu cilju. Brgs na tak način reši zastavljeno nalogo, ustvari namreč izmuzljiv ritem, ki ga ni mogoče ujeti; je svoboden. Ko se v nekem trenutku zdi, da si beat osvojil, ujel, ti ga Brgs izmakne in vzpostavi novega. Takšna igra približevanja in lovljenja je zaznamovala celoten koncert, vse dokler ni prizorišča zasedel še zadnji nastopajoči zvočni terorist.

Lanski klubski maratonec Blaž Božič se je za sklepni del četrtkovega dogodka iz največjega hype mana v občinstvu prelevil v hrupno in kakofonično zmes SsmKOSK. Predstavil se je s svojim zadnjim albumom Ptičji mozak, ki ga je prav tako v tekočem tednu v Tolpi bumov recenzirala kolegica Sara Šabjan. In če je bilo ob Vrenku in Brgsu še mogoče vsaj za bežen trenutek ujeti mirno ambientalno podlago ali ritmični vzorec, je SsmKOSK na način dadaističnih pesniških principov, ki narekujejo kolažno, cut up tehniko igre fragmentov, vtisov in trivialnih podob, popolnoma razbil glasbeno izrazje in ga odpeljal v absolutne ekstreme. KOSK-ovo delo ni oblikovano kot tok zavesti, prej je to odsotnost toka kot takega, udejanjeno kot kaos in naključje. Posamezni sestavni delci so v novem kontekstu skrajno potencirani, ob spremljevalnih vizualijah pa dosežejo tudi izrazito ironijo in humornost. Ko denimo izpod vseh hrupnih lepljenk udari Dr Iggy s samplom sintovskega turbofolk hitiča Oči boje duge, na platnu pa se vzporedno vrti montaža podob nizozmskih kafan in tukajšnjih zborovanj traktoristov, ne gre le za ironiziranje balkanske estetike in patetike, temveč širše globalne, predvsem medijske družbene banalnosti. Ob vseh ludističnih prijemih in nekonvencionalnih zvočnih podobah je s svojo kontrastno tradicionalnostjo še najmočneje presenetil bis v zaključku nastopa.

In ja, kljub historičnim avantgardam ter glasbenim eksperimentom, ki so že dosegli in presegli ekstreme, mora eksperiment vseskozi vztrajati in s tem stati ob boku organskemu razvoju glasbe. Še pomembneje pa – mora drezati in rahljati v ekonomski ustroj industrije. Edina težava takšne prakse je zvočna nedostopnost, pogojena z maloštevilno publiko, kot je bilo tudi ta četrtek z bolj ali manj komornim internim RŠ poslušalstvom, če ne celo mikro selekcijo znotraj tega.