Zvočni prepihi, 2018

Ritmika, ritem in beat. Igre ničel in enic, ki jih prepoznavamo v različnih oblikah, sploh pa v umetnosti, v poeziji in glasbi, a tudi v paru prostor-praznina v kiparstvu in drugih vizualnih umetnostih. V tradiciji zahodne glasbe je bila ritmika sprva zapostavljena, ko se v največji meri še pélo višavam cerkvá, kasneje pa so skladatelji ritem opolnomočili vse do nastopa nasnete glasbe, ko je ritem postopoma postal preprost in obvezen beat. Danes glasba brez "beata" ni komercialno zanimiva in praviloma ne najde prostora v medijih. Komadi brez topih, enakomernih udarcev bas bobna in predvidljivih prehodov niso tako enostavno poslušljivi, tako ponovljivi in istočasno tako mimobežni kot tisti, ki vse to imajo. In tako tudi nauk o ritmu doživlja svoje vzpone in padce.

Naše misli o ritmiki razvijamo ob albumu Free DBeat aktivnega domačega ustvarjalca Jake Bergerja, vodje butične in hitro razvijajoče se založbe Zvočni prepihi in zavzetega akterja nojz, impro, rock, lokalne, mednarodne in še kakšne glasbene scene. Po zadnjem obsežnem projektu kasetnih in CD izdaj Koščki stare celine, nova Free DBeat predstavlja novo poglavje v Brgsovem delu, projekt, v katerem se ne ukvarja več pretežno s samplanjem terenskih posnetkov, temveč spet sedi za bobni. Po sodelovanjih v paru z Luko Bevkom - Umdhlebijem ali Marino Džukljev, turneji z Rieko Okuda in Anttijem Virtaranto, megaturnejah platforme Multislow in drugih happeningih, ima Brgs tokrat nečloveškega glasbenega partnerja - Veznik. Veznik je skoraj samostojen inštrument Staša Vrenka, modularni sintetizator, ki raziskujočemu bobnarju, neželjnemu metronoma, predstavlja odličnega sošpilavca.

Veznik zato po svoje definira tokratni albumski okvir. Kot zvočni vir namreč črpa iz radijskih frekvenc, ki so na albumu kdaj jasno predvajane kot govorni vložki, drugič modulirane tako, da zvenijo kot aritmičen sintetizator. Brgs ob Vezniku igra v pretežno rockerskih tolkalskih modusih, a s stalno mero nepredvidljivosti. Izživlja se znotraj nestanovitne strukture, v določenih odsekih bolj groovy, drugje namenoma manj. Nekje vleče na razbit in umazan hip hop, drugje na bolj energične verzije projektov bobnarja Bojana Krhlanka, ki je v igranju vključeval glasbo generirano s telefonskimi aplikacijami. Ritem je na izdaji Free DBeat vseskozi prisoten, a ne kot obvezen beat, ki bi nas varoval s predvidljivostjo in uravnaval naša pričakovanja, temveč kot igra, partija, v kateri ritem šele sproti prepoznavamo oziroma se mu prepuščamo.

Podobnega projekta na ravni naše rodne dežele ni zaslediti. Solo plošče, tudi bobnarske, v našem okolju sicer niso redke – takšna so bila na primer Kramljanja bistrčana Vida Drašlerja. A vendar med njimi ne najdemo ničesar podobnega Brgsovi maniri, ki se napaja iz rocka. Izven Slovenije pa seveda najdemo podobne projekte, ki prečijo ambientalne glasbe in jazz. Opomnimo recimo na češkega bobnarja in elektrofonika Pavla Fajta, ali na nedavna solo dela Italijana Andree Belfija, pa tudi Poljaka Huberta Zemlerja. Z vsemi njimi se Brgs zlahka kosa s svojim repertoarjem bobnarskih preparacij in prečenja žanrov.

Album Free DBeat morda res izpade kot stranski projekt, kot zvočno obdelane seanse plodnih bobnarskih vaj, a obenem plošča napoveduje nadaljevanje Brgsove solo poti, kot poti bobnarja in ne več predvsem glasbenika za samplerjem in DIY elektroniko. Free DBeat predstavlja direktnejšo alter-muzičko intervencijo v medijsko posredovane vsebine, ki temeljijo na neokusni preproščini, na beatu in vsebinah, nevrednih pozornega poslušanja. Zdi se, da to ni zgolj intervencija Brgsove plošče, temveč da k intervenciji primorejo tudi druge nedavne in odmevne izdaje njegove založbe Zvočni prepihi: Ptičji mozak nojz-poeta SsmKOSKa, Čisto malo ljudi nojzerske pošasti nevemnevem, Klima danes že omenjenega Staša Vrenka in Solze zadnjega ledenika proti človeštvu-nastrojenega Umdhlebija.

Ritem nas - hočeš-nočeš - spremlja na vsakem koraku, bodisi v skladbi, bodisi v pesmi. Hecno je, kako po naši slovarski definiciji geslo ritem označuje predvsem enakomerno gibanje. Zato se strinjamo z Brgsom, rešitve ne bomo našli v izgonu ritma, karkoli bi že to lahko pomenilo, ritem je prej potreben osvoboditve. Ritem ni mera ali merilo; ritem je svetovni názor. »To slišati, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcam roké so zastale, ker niso trobente glasova več dale, mladenča nogé so trdó zacepetale « ...