Gala hala, 7. 3. 2016

Newyorški death metal giganti Suffocation so se slabih šest mesecev po svojem zadnjem nastopu v Ljubljani, ko so septembra lani imeli vlogo predskupine prav tako ameriških death metal gigantov Nile, vrnili v Ljubljano. Tokrat seveda kot glavni bend turnejske karavane Tyrants of Death, v sklopu katere so k nam prišli še Cattle Decapitation, Abiotic, Monuments of Misantrophy ter še eni, ki jih zaradi intervjuvanja nismo uspeli ujeti.

Ponedeljkov deževni večer je obogatila raznovrstna ekipa, ki je prišla tako iz Avstrije kot s Hrvaške in ki se je lahko nadejala dobrega večera kvalitetnega death metala. Pri tem so verjetno še prišparali nekaj denarja, saj nakup »mercha« ni bil možen. Kljub organizatorjevem trudu turnejska agencija in bendi niso hoteli ugoditi zahtevam DURS-a po davčnih blagajnah in se tako odpovedati velikemu deležu zaslužka, ki je – s prodajo mercha, namreč – edini pravi vir dohodka bendov na turneji. Mogoče se pač nismo obogatili na materialnem področju, a smo se gotovo duševno. 

Kot je že bilo povedano, sem recenzent zaradi prekrivanja intervjujskih dolžnosti s časom nastopa otvoritvene zasedbe le-to izpustil in takoj prišel pred oder, ki je gostil francosko-avstrijsko death metal zasedbo Monuments of Misantrophy. Leta in leta obiskov metal koncertov so pokazala, da marsikatera predskupina zaradi slabe kvalitete, katastrofalnega live nastopa in še česa izpade bolj kot ne nujno zlo, a v slučaju Monuments of Misantrophy temu na srečo ni bilo tako. Francosko-avstrijski kvintet je pokazal super odrski »attitude« in ni težil z moshpiti, mahanjem pesti in še s čim, temveč je preprosto žgal klasično zveneči death metal predvsem ameriške šole, ki je botroval užitku poslušanja komadov, pri katerih smo si zlahka zapomnili, kako zvenijo in gredo, pri tem pa smo lahko občudovali sposobnosti kvinteta. Predstavljali so material z za zdaj edinega albuma, za katerega mi je kar žal, da ga nisem uspel nabaviti zaradi davčnih pizdarij, če se tako izrazim. A so Monuments of Misantrophy gotovo bend, ki bi se ga splačalo videti še kdaj, gotovo pa so tudi na dobri poti postati bend, ki bo kaj kmalu headliner turnej in ne le predvozač.

Iz zvezne države Floride, ZDA, ki je nekoč veljala za center ameriškega death metala zaradi zasedb, kot so Deicide, Morbid Angel itd., je v Gala halo na Metelkovi prišla petčlanska tehničarska zasedba Abiotic, ki z zahtevnejše zvenečim brutalnim death metalom, ki se precej poslužuje jazzovskih prijemov, atmosferičnih pasaž in kar kompleksnih struktur, ruši vse pred seboj. Čeprav mi takšen death metal ne leži, je treba priznati, da ekipa obvlada svoj posel več kot dovolj in jo zlahka postavimo ob bok ostalim ameriškim ali kanadskim norcem, kot so The Faceless, Fallujah, Archspire ipd. Igranje je bilo vrhunsko, odnos pevca malce mlačen in predvsem neprepričljiv, a kljub temu so poželi kar precej vrtenj s čupicami in gibanja vratov.

Jasno pa je, da je zelo veliko ljudi prišlo zaradi kalifornijskih death metal manijakov Cattle Decapitation, ki resda letos slavijo 20 let obstoja, a so svojo pot med zvezde in v sam vrh death metal panteona začeli leta 2009 z albumom The Harvest Floor, ki mu je tri leta pozneje sledil gate trgajoči Monolith of Inhumanity, ki so ga skušali preseči z zdaj aktualnim albumom The Anthropocene Extinction. Lakota ni bila velika samo zaradi omenjenih albumov oziroma glasbe, ki jo ustvarjajo, temveč tudi zaradi tega, ker je bend do zdaj že dvakrat zapored odpovedal nastop v Sloveniji in tako razočaral kar nekaj ljudi, kar naj bi bila posledica nesposobnega menedžmenta. A to je zdaj za njimi in kitarist Josh Elmore, basist Derek Engemann, bobnar David McGraw in vokalist/tekstopisec Travis Ryan so odplačali svoj dolg slovenskemu življu. Resda so igrali material zgolj z zadnjih dveh plat, a so uprizorili manijakalni koncert in pol, ki sta ga ovekovečila predvsem nečloveško hitri bobnar in vokalist, kateremu manjka kar nekaj kolesc v glavi. Edina slaba točka je težka reprodukcija kaotičnega zvoka v live situaciji, tako da se je žal marsikdaj izgubilo védenje, kateri komad sploh poslušamo. Česar pa na srečo ne moremo trditi za zvezde večera, Suffocation.

Newyorški kvintet se je zdaj že drugič v Sloveniji pojavil z live vokalistom Rickyjem Myersom iz zasedbe Disgorge, ki zdaj uradno opravlja dolžnost live vokalista ob odsotnosti Franka Mullena. Rickyju se seveda pozna, da je v bendu zdaj že čisto domač in utečen, tako da je kljub pomanjkljivi komunikaciji med pavzami kruljač in pol in Frankov posel opravlja odlično. Kdo ve, mogoče nam hoče bend počasi sporočiti, da je čas, da gre Frank v penzijo, ampak to so le ugibanja in natolcevanja. Dejstvo je, da Ricky dá vse od sebe in za razliko od drugih session vokalistov opravi posel, kot se šika. Tokrat so imeli tudi session kitarista, in sicer je to član prav tako newyorških Internal Bleeding, Charlie Errigo, ki je posel opravil brez ene napake. Ostali člani, kitarist Terrance Hobbs, bobnar Kevin Talley in bassist Derek Boyer so skupaj z omenjenima možakarjema itak dali vse od sebe in spet smo dobili show, ki je bil v vseh pogledih superioren. Suffocation sem gledal že skorajda desetkrat v zadnjih dvanajstih letih in lahko trdim, da nikoli, ampak res nikoli, ne igrajo nekaj napol. To ni bend, to je tornado. In prav nič drugače ni bilo v ponedeljek na Metelkovi.

Trinajst komadov je bilo seveda v večini del klasičnega Suffocation repertoarja, torej predvsem s prve in tretje plošče, a so na srečo dali mesta tudi novejšim stvaritvam, po dolgem času pa odigrali tudi nekaj pozabljenih hitov, kot je komad Souls to Deny z istoimene plošče. Kljub brezkompromisnosti nastopa bi lahko zgolj pripomnil, da bobnar Talley določene klasične hite igra malček prehitro, kar jim vzame del čara, a vseeno. Tako je dobra ura minila res prehitro, Suffocation pa so oder zapustili suvereno in zadovoljno – kot se za kralje brutalnega death metala spodobi.