Grad Zaprice, Kamnik, 19. 6. 2014

Če bi mi, domorodcu iz Kamnika, pred letom dni kdo izmed znancev omenil, da bo znameniti jazzovski orkester Sun Ra Arkestra nastopil v Kamniku, bi ga mirno nekam poslal v svoji lastni nejeveri. A preko ambiciozno zastavljenega programa jazzovskih koncertov in festivala pod nazivom 'Veronikine zgodbe' se je neverjetni pristanek vesoljne ladje legendarnega Saturijana s svojim kozmičnim radostnim hrupom vred zgodil v četrtek za obzidjem kamniškega gradu Zaprice. Tam se te dni še vedno odvija festival z jazzovsko in bluesovsko godbo. 

Sun Ra Arkestra se pod vodstvom neverjetnega devetdesetletnika Marshalla Allena že šest tednov podi po daljši turneji, ki so jo poimenovali Jubilee Tour. Petnajstčlanski ansambel na njej časti in slavi stoto letnico Suna Raja in devetdesetletnico Marshalla Allena, še vedno vitalnega muzičista, ki je prevzel vodenje orkestra po Rajevem odhodu z zemeljske orbite, za katero je Ra bojda nekoč dejal: »Worst planet yet!« Pred tem jo je zavil v vibracije opojne glasbe, ki izhaja iz dediščine afroameriških godb, od bluesa, rhythm & bluesa, jazza in funka pa vse do inovativnih posegov v tovrstne tradicije preko jazzovskih svobodnjaštev, afriških ritmičnih poliritmij, kozmičnih zvokov zgodnje elektronike in rokerske psihedelije. Vpliv Arkestre je širok in seže preko jazzovske godbe vse do sodobne elektronike Jimija Tenorja, alter rocka Yo La Tengo in aktualnih sodelovanj z zasedbo Primal Scream. 

Kontekst slavljenja je zaznamoval tudi godbo na pričujoči turneji. Ta resda ni tako ambiciozna, kot je bilo zadnje gostovanje Arkestre v Ljubljani. Kamniški koncert je bil krajši, odigran z manjšo zasedbo, a hkrati manj naphan z veličino podajanja zvoka in usmerjen predvsem v radost in slavljenje. Zato je bil tudi repertoar temu primeren, groovy zmes plesnega swinga, bluesa, R&B-ja, mehkega funka ter občasnih raznoterih plesnih pulzov. Arkestra utripa in zveni skozi skupinsko igro, ki ne rabi dirigenta, njena občasna robatost in razpršitev zvočne slike pa izhajata zgolj iz funkcije uiti standardizaciji zvena big benda. Pod vodstvom Marshala Allena resda Arkestra morda zveni bolj ukrojeno in konvencionalno napram legendarnemu koncertu v Ljubljani, o katerem še vedno naokoli rezonirajo superlativi. Orkester zveni kot celostna entiteta, ki je povsem vraščena z glasbo, ki jo izvaja. Posamični solistični izleti so vedno bolj v funkciji celote kot pa v funkciji bopovskega izkazovanja virtuoznosti. Ritem je večinoma navkljub basistu, bobnarju in dvema tolkalcema pridušen, večkrat akcentiran in poudarjen z globokimi pihalnimi rifi in linijami baritonskih saksofonov ter klavirskih rifov. Čeznje pljujejo trobila in melodije altovskih in tenorskih saksofonov, ki se množijo in podvajajo, nepretenciozno solirajo in vstopajo ter izstopajo iz celote. To še posebej pride do izraza, ko se določeni člani ansambla podajo med publiko in se zven orkestra razprši med telesi po avditoriju. In zapleše z njim. Ja, ples in napevi so zaznamovali pričujoči koncert, od klasik 'Space Is The Place' in 'We Travel The Spaceways' do zvočno nasičene in bolj agresivne različice legendarne hudomušmne kritike hladne vojne 'Nuclear War'. S prepevanjem napeva iz zmesi prvih dveh skladb je publika pospremila Arkestro z odra. In to kljub temu, da je bila publika maloštevilna in da jo je vmes dobro nascal dež. In navkljub občasno zmedeni zvočni sliki, za katero je poskrbel anemičen tonski mojster.

Večino repertoarja so sestavljale vokalne skladbe, v katerih odmerjeni delež dobi pevka Tara Middletone. Njen glas, umeščen nekje med jazzom in R&B-jem, se dobro zlije z orkestrom, ki jo spremlja z vzporednim petjem in medklici. Za odtenek rokerske psihedelije je dvakrat v solističnih izletih poskrbel kitarist Dave Hotep, ki sicer spoštljivo ostaja v ozadju. Vodstvo orkestra na odru vse bolj prevzema pihalec Knoel Scott, vendar ostaja Marshall Allen ključna odrska prezenca, ki jo barviti orkester nesporno spoštuje in ceni. Njegovi redki solistični izleti so bili na meji raskavega bluesovskega piska in iskrivih preskokov v disonančna prepihovanja ter nazaj. Allen ostaja mojster radostnega hrupa, v katerega orkester sicer danes redko zdrsne. Ko pa se to zgodi, je to še vedno intenzivna zvočna izkušnja. 

Arkestra nam je na pričujočem koncertu pričarala slavljenje tradicije skozi samosvoj zven, ki se napaja v lastni komzološki mitologiji. Ta je postala glasbeno-kultruni artefakt, a s tem ni nič manj pristna. Ob tem, da gre za turnejo ob posebni priložnosti, toliko bolj preseneča slab obisk koncerta, sploh ob vseh fenih, ki se redno dičijo z majicami orkestra na jazzovskih dogodkih in koncertih. Morda si je organizator koncerta zapečatil lastno usodo s predrago vstopnico. A to ne spremeni dejstva, da ste zamudili prekleto dober koncert. In da priložnosti plesati v živo na zvočne vibracije iz Saturna zagotovo ne bo več veliko.