Kino Šiška, Ljubljana, 26. 5. 2023

Seveda govorimo o Swansih. Prejšnji petek zvečer v Kinu Šiška … Swansi v razprodani Katedrali. Hvala bogu, da imajo navado obiskovati šišenski kino redno, v intervalih, ki sovpadajo z njihovimi izdajami. Glasbenemu šamanu Giraju smo bojda všeč in menda nas je obiskal že tolikokrat, da se je kot Američan približno naučil izgovoriti vsaj ime mesta. Toliko nastopov, in še vedno zvenijo sveže, še vedno so glasni in neprimerljivo brutalni, po drugi strani pa kislo mehki. Tokrat se pripravljajo na izid nove plate The Beggar.

Organizatorji priporočajo poslušati takšen koncert skozi čepke. Ve se namreč, da Swansi spadajo med glasnejše zasedbe. Ko pozen čakaš, da varnostnik skenira vstopnico in te označi z nevidno štampiljko, Swansi tresejo zgradbo od znotraj in starec Gira z vokalom prenapolni prostor, tako da noge silijo v tek po stopnicah. V Katedrali so luči prižgane, ni potrebe po temi, ker bo glasba tako ali tako poskrbela za disociacijo, da se boš v njej le še izgubil. Na odru so glasbeniki razporejeni polkrožno, na vse sijeta rdeča in bela luč, v središču pa Gira, pod snopom trde bele luči, ki ga osvetljuje in osvetljuje tudi tekst pred njim. Prvi komad se utrga z jasnega, razbije vse bariere, zdrobi zadržke, ki jih morebiti imamo, in vzpostavi novo, glasno normo za naslednji dve uri. Utrga se tudi struna Giraju, ki skliče kratko pavzo. Dovoli, da greš po pivo. Potem nadaljujejo.

Zvok je intenziven, subi tresejo množico, bas je masiven in napada. Vsak udarec po bobnu, strunah, tipkah je gromeč udarec proti tebi, vsakič te premakne harmonija glasbeno-zvočne moči. Zvok te stalno budi, kot da bi te hotel potisniti skozi sebe. Kakor preporod skozi bolečine telesa, kot da ti ni več treba biti tu, lebdiš med vibracijami v zraku. In še teče in se nadaljuje v navidezno neskončnost, ki se z vsakim krožnim obratom zvoka spremeni v tvoji glavi. Buta vate kot valovi morja. Ko se ozreš navzgor, vidiš Giraja, govori besede, ki nekje v tebi zazvenijo in se oprimejo večne, brutalne, iskrene resnice.

Seveda so Swansi dobro uigrani, seveda delujejo kot homogena celota. Gira vihra z rokami in dirigira, norec-genij s kitaro izvaja svojo brezkompromisno vizijo, ki jo prek kolegov iz folk komadov spreminja v no wave, postrockovsko  maso, ki se vali proti tebi. Vse je dorečeno in vse je natančno izvedeno, takti so precizno odmerjeni, komadi so ustrezno začrtani, veliko je ponavljanj, krožnih gibanj zvoka, a se nič zares ne ponovi. Swansi ne delujejo kot bend, temveč kot ideja Giraja o doseganju božjega z glasbo. Proti koncu koncerta se vsi člani odlepijo iz ozadja in uvidiš, da so se zlili v eno idejo, ki potuje v smeri enotnosti obstoja, kot kolektivno dviganje k nečemu višjemu. Ustvarjajo trojni trans. Inducirajo ga, a hkrati transgresivno delujejo skozi umetnost transcendentalne glasbe. 

In seveda zaključijo na vrhuncu. Gira izusti: »Thank you! We're done!«. Priklonijo se in odidejo z odra. Seveda nam možgani ne procesirajo več informacij in le odprtih ust jim mahamo v slovo.

Jebi ga, saj pridejo še kdaj. Saj smo Giraju všeč …