Kino Šiška, 12. 8. 2013

Avstralska popularna in tista nekoliko manj popularna glasba je zahod vselej dosegala v drobcih. Globalni uspeh tamkajšnjih, običajno žanrsko precej razvejenih avtorjev, je pogosto vzbujal občutek naključnosti ali eksotičnosti, če želite, odročni avstralski val, ki bi izraziteje definiral tamkajšnjo godbo, pa stare celine ni zares dosegel. Morda gre razloge iskati tudi v slepem sledenju trendom glasbene industrije, na račun katerih je z dežele tam spodaj prihajalo vse manj sveže in samosvoje avtorske krvi, toda če gre verjeti besedam Kevina Parkerja, masteruma izza projekta Tame Impala, avstralska glasba v tem trenutku diha s polnimi pljuči, v Perthu, kjer domuje, pa je še posebej značilna kolegialnost, znotraj katere glasbeniki uspešno razvijajo ideje. Brbotajoči kotel je tako že predstavil odlično zasedbo Pond, kot mogočno avstralsko glasbeno silo pa izstrelil Tame Impala, zasedbo, ki je brez prevelikega naprezanja uspela predčasno razprodati veliki oder Kina Šiške.

Navdušujoče pričakovanje je bilo na ponedeljkov poletni večer moč čutiti iz prav vseh kotičkov mogočne katedrale. Razposajena množica iz vseh vetrov je družila tudi take, ki so si tik pred zdajci poskušali izboriti še kakšno karto in slutiti je bilo, da se v prestolnici obeta eden izmed vrhuncev letošnje koncertne sezone, ki ga prav nihče ni želel zamuditi. In tako kot se za tovrsten dogodek spodobi, nas je v pravi dramski zasnovi lok pognal v umirjen akustični set mlade hrvaške kantavtorice Dunje Ercegović, ki sliši na ime Lovely Quinces. Energični prag je skušala nekoliko povzdigniti francoska avtorica avstralskega rodu Nadeah, ki je ob pomoči tolkalca in kitarista spajala žanrsko diverziteto znotraj pretežno rockovske šablone ter se ob novi skladbi, ki jo je, kot je pripomnila, v živo zaigrala samo enkrat, pa še to v Ljubljani, predstavila z materialom z aktualnih plošč.

 Tame Impala so na oder stopili natanko pol ure čez deseto ter svoj nastop pričeli z uspešnico z debitantske plošče Innerspeaker, ki nosi naslov Why Wont You Make Up Your Mind?, ter nas napotil v svet toplih zafuzzanih tekstur, zasanjanih atmosferičnih eskapad ter amorfnih vokalov. Kevin Parker je z uigrano glasbeno druščino vseskozi odslikaval mogočnost studijskih posnetkov, ki prinašajo na novo interpretirane vzorce zlatega obdobja šestdesetih let, a jim pogumno dodajal nove obrise in dinamične prebliske. Iz skladb so po potrebi umikali strukturne okove, jih prenašali v nove glasbene dimenzije, razstavljali, drugič spet sestavljali. Prvi vrhunec koncerta je pričakovano nastopil z udarno skladbo Elephant, ki ji je kaj kmalu sledila himna nesrečnih ljubezni, Feels Like We Only Go Backwards, tekom katere se je občinstvo za trenutek preizkusilo v zbornem petju. 

Zasedba z občinstvom ni vodila pretirane interakcije, a se je tekom nastopa primerno otoplila ter s svojimi gestami izrisovala hvaležnost. Pozornost občinstva so raje preusmerili na hipnotične vizualizacije, povezane na instrumente akterjev, ki so svojo dinamičnost stopnjevale skupaj z dogajanjem na odru. Nekoliko sterilni drži pa je botrovala tudi osredotočenost na muziciranje, v sklopu katere velja še posebej izpostaviti ritmično dovršenega Jaya Watsona. Prvi del nastopa so do konca pripeljali s skoraj deset minut trajajočo  Apocalypse Dreams, ki se je v atmosferičnih sunkih pred očmi poslušalcev kitila in razraščala v huronski zvočni plaz, tekom katerega Parker ni pozabil še dodatno priviti gumbov na svojem ojačevalcu. Sledil pa mu je dodatek, v katerem so nam ponudili Nothing that Has Happened So Far Has Been Anything We Could Control ter nato nekaj minut čez dvanajsto s toplimi pozdravi odtavali v noč. Čudovito!