Cankarjev dom, 12. 2. 2013

Na Cankarjevih torkih je nastopila malijska zasedba Tamikrest, ki skupaj s Terakaft spada v novejšo generacijo puščavskega bluesa. Te malijske zasedbe močno zaznamuje državljanska vojna, kar se odraža v glasbi, ki jo igrajo. Res je, da je ta lahko zibajoča, a besedila kličejo po svobodi, neodvisnosti, družbenih vprašanjih. To je glasba, ki je lepa, a se velikokrat rodi iz trpljenja, torej je to blues v tuareški preobleki.

Oblečeni v tradicionalne obleke, kot da se približuje puščavski veter harmattan, združujejo tuareško in zahodno kulturo. Po eni strani slišimo namreč besedila, odpeta v tuareškem jeziku, tolkalo kalabaš in zibajočo ritmično podlago. Obenem pa igrajo na električne kitare, ojačane z wah-wah efekti, ki se pogosto nagibajo v psihedelične nianse. In world glasba najbolj tripa ravno na ta dvojni svet, kjer se tradicija združuje z moderno zahodno kulturo. Brez tega spajanja se glasbe sveta težko prebijejo med širšo publiko. Pri tem preboju v zahodni svet pa so si Tamikrest tudi podobni s Tinariwen. Njih je na svetovne odre pripeljal Philippe Brix, francoski glasbenik, s Tamikrest pa pri produkciji plošč sodeluje Chris Eckman, ki se je proti koncu torkovega nastopa pridružil na odru.

Koncert se je odvijal v valovanju intenzitete zvokov, ki pa so se šele proti koncu nastopa razvili v razpaljeno gruvačino. Kdor je prišel na koncert z namenom, da ga raztrešči psihedeličen zvok kitar in ga hkrati v bokih zaziba mehkobna ritmika, je moral še malo počakati. Nastop se je namreč začel umirjeno, saj je prvi del zaznamovalo mehkobno igranje, v katerem so se prepletali nežni toni kitare in basa, ki je skupaj s kalabašem ponujal globljo zvočno sliko. Ob topli ritmični dinamiki je bila v ospredju slišana vodilna kitara, ki je vseskozi iskala različne zvočne nianse. Mogoče so zaradi umirjene podobe na začetku delovali rahlo pasivno, a je bila njihova glasba bogata in toplo polna. Ni  bilo slišati večje razigranosti in kitarskega preigravanja, ampak nežno in meditativno prepletanje zibajočih tonov. Znotraj tega smo občasno slišali tudi akustično kitaro ali pa solo izvedbo vodje Ousmane Ag Mosse. Tako je koncert postajal vedno bolj razgiban, prvo točko žurerske razigranosti je skupina dosegla ob kratki zamenjavi kalabaša z bobni, psihedelično žarečo kitaro pa smo slišali nekje na sredi koncerta ob uporabi wah-wah efekta.

A končno razigranost je skupina dosegla šele v zadnjem delu koncerta, ko se jim je na odru pridružil Chris Eckman. Tako je skupina simbolno zapustila z zvezdami obsijane sipine in se vrgla v žareče vroče preigravanje kitarskih zvokov. Na oder so prišli v umirjeni podobi, a so se v zaključnem delu  prelevili v žurerske puščavske veseljake. Ob zvoku treh kitar - na trenutke se je namreč oglasil tudi spremljevalni ritmični kitarist - so razvijali vedno bolj razigrano glasbo. Kljub ostrejšim tonom so hkrati ohranjali značilno zibajočo in toplo ritmiko, tako da se je njihova razigranost prenesla tudi med publiko.

Tamikrest so se predstavili kot glasbeniki, ki združujejo tradicijo in zahodne vplive. Predstavlja se jih kot živahno in bolj gruvajočo različico Tinariwen, a so kljub tem oznakam v prvem delu prepričljivo predstavili puščavski blues, ki ga najdemo tudi v bolj umirjeni formi. Tako niso bili zgolj zasedba, ki se vrže v razgibane ritme, ampak svoj zvok počasi gradi in razvija. Seveda nas je navdušilo zaključno razgibano veseljačenje, a so bili Tamikrest enako prepričljivi v umirjenem prvem delu koncerta.