Kino Šiška, Ljubljana, 16. 11. 2023

Trojica prekaljenih mačkov, ki že šestintrideseto leto zapored ustvarja pod imenom The Necks, je prejšnji četrtek na hladen večer praktično zapolnila Katedralo Kina Šiška. Avstralski jazzerji, ki smo jim na naših valovih peli že mnogokateri slavospev, so se v Ljubljani – in tudi na naših valovih – ustavili med promocijo svoje devetnajste plošče, Travel, ki je konec februarja letos izšla pri založbi Northern Spy. Trojica, ki se v poljih ambientalne glasbe, avantgardnega jazza in improvizirane repeticije najraje znajde v klasično jazzovski postavitvi Lloyda Swantona s kontrabasom, Tonyja Bucka s tolkali in Chrisa Abrahamsa s klavirjem, je na šišenskem odru po daljšem premoru godla že tretjič – in tudi tokrat smo bili deležni obširne doze sanjave, nenehno razraščajoče se igre.

Nekaj minut čez osem, ko se je ljudstvo že nalepilo na sedeže, so Avstralci ob spremljavi bučnega aplavza zasedli svoja mesta. Na odru je z minimalno, mehko lučjo obsijana trojica metala senco na gledališko rdeče platno – na podobno pritajeno-uglajen način, ki starostam pritiče, pa so tudi začeli muzicirati. Linija na kontrabasu je vodila, neopazno je vmes smuknil še klavir in zapolnil polprostorčke. Tiste večje prostorčke so polnile činele, pa obilica zvončkov in snare boben brez napetih vzmeti, zveneč kot ceremonialna kanta. Tako se je začela valiti slabo uro dolga harmonija umeščenosti. Rasla je na temelju linijske godbe, osnovane na preprosti melodiji, ki je prerasla svoje izvorne okvire kontrabasa in se preselila na multifoničen zid zvoka, ki ga je Abrahams izvajal s čarovnijo klavirskega pedala.

Vseskozi je kraljeval nezmotljiv občutek ambienta, ki je v koncertni podobi na vsak način terjal poslušalčevo pozornost. Vsak vzdih, kašljaj ali premik med poslušalci je prišel do samosvojega izraza, mimo katerega je avstralska trojica improvizirala z nadvse mojstrskim obvladovanjem dinamike. Godba je v prepoznavni maniri tria polagoma vpeljala minaturne, mikroskopsko majhne spremembe, ki so začetne, kasneje pa že skoraj pozabljene tone preustile neprepoznavnosti. 

V procesu so bili inštrumenti gnani do roba svojih akustičnih razsežnosti. Tako je, denimo, na kontrabasu linijsko igro za hip zamenjalo disonačno dromljanje, katerega zvočenje je v kontekstu transcendentalnega klavirja vzbujalo psihedelične, skoraj elektronske asociacije. Ob tej močni, medžanrski plovbi je poslušalstvo shajalo brez konkretnih ritmičnih oprimkov, pri čemer so naša ušesa iščoče begala v stanju čudne blaženosti – zlivali smo se z udarcem in uživali v neskončnem suspenzu. Skorajda neopazno se je trojica počasi začela vračati v svoj pristan, opazili pa smo lahko vračajoče se glasbene motive, ki so sprva zveneli zgolj v kotičku ušes, kot ostanki barve ali teksture, kot fragmenti, ki apelirajo bolj na občutje kot na posluh. Naša panoramska vožnja se je zaključila po slabi uri, ko so prepoznani motivi s samega začetka nastopa naznanili izzven, že par minut preden je Buck odložil svoje palčke.

Koncertno izkušnjo je razdvojil dvajsetminutni premor, ob katerem se je ljudstvo drenjalo na mrazu ali ob šankih. 

Po vrhuncu, kakršnega so The Necks spletli s prvim delom nastopa, si je bilo težko zamisliti nove vzpone. Toda staroste niso odlašali in so za spremembo drugi del začeli z bolj definiranim, ritmičnim raziskovanjem. Plavali so po svojih klasičnih trasah, pri katerih ob poslušanju največ pozornosti pritegne prav čarodejna sposobnost izogibanja pozornosti sami. Vsakršna inovacija, ki je zapustila mojstrske prste, je do nas priplavala skozi meglene filtre zasanjanega vzdušja in neskončnega suspenza. Razpeti med krautrockersko maniro motorika in večno sveže prijeme proste improvizacije so avantgardisti na njim ljubem odru Kina Šiške prerešetali vsak standard jazzovske godbe.