Channel Zero, Ljubljana, 18. 4. 2024

Pred dobrim tednom so v Channel Zeru okroglo, deseto obletnico svojega prvega špila obeleževali bivši klubski maratonci Radia Študent z zajetnim imenom, Hillbilly with a Chainsaw, zaradi katerega se velikokrat pojavljajo pod kratico HBWC, podobno kot na letaku dogodka. Tudi za preostala dva benda je bil koncert bolj ceremonialen, oba sta namreč predstavljala novi plošči. Prvi se je odra polastil domači Dunraven, sledil pa mu je hrvaški bend Them Moose Rush iz Bjelovarja, ki se je znašel v središču moje pozornosti, ker sem ga nekaj dni pred koncertom temeljito premleval.

Dobre tri ure pred špilom je v studio radia romala recenzija bendovega novega albuma Zepaxia z mojim podpisom. Meni popolnoma nepoznana skupina me je navdušila s prvo skladbo na albumu, ob vsakem poslušanju pa je to navdušenje bolj in bolj kopnelo. Ne zato, ker bi projekt vsakič bolje razumel in bi postajal dolgočasen, temveč ravno nasprotno, pustil me je nekoliko zmedenega in streznjenega. Temu ustrezno jim v recenziji nisem namenil hvalospeva, temveč nekaj bolj kislih opazk. Toda v glasbi ne smemo biti neizprosni niti oklevati pri tem, da komu ponudimo drugo priložnost. Spomnim se pogovora o namembnosti posnetkov in o tem, kako so nekatere skladbe pač namenjene poslušanju v živo, zato je album le klavrn vtis oziroma ponatis nastopa, s katerim se zadovoljim kot s kakšnim tribute bandom, rekoč: »Ok, ni ravno isto, je pa vsaj približek.«

Sodbo sem imel na srečo priložnost potrditi ali pa ovreči v živo na koncertu še isto noč, nikakor pa svojim argumentom pred predstavo nisem pustil zbledeti, kajti proti klubu sem stopal tako, da sem si ob uho tiščal miniaturni zvočnik telefona, iz katerega je odzvanjala Tolpa bumov. V dvorano sem tako vstopil kot osvežen, prikrit hejter, toda pripravljen, da mnenje zamenja barve, pa tudi da popravim okus v ustih s pivom ali glasbo.

Navrgel sem tista še ne z ustavno pravico zavarovana zadnja dva evra in pol gotovine ter se namestil ob pultu središčnega stebra. Pravzaprav bi se lahko posadil kamorkoli. V celotnem prostoru je nekako lebdelo vzdušje dvoma, ali špil sploh bo, ker ob čvekanju in glasbi s playbacka standardna zamuda ni nikogar zares motila.

Pa vendarle je igranje prvega banda Dunraven iz soundchecka kar naenkrat preraslo v prvo skladbo z novega istoimenskega albuma. Trojica iz Bistrice ob Sotli, sestavljena iz dveh tank top herojev, bobnarke Gaje Pekošak in basista Gašperja Tominška, ter diamantno našpičene brade kitarista Andreja Černelča je nastopila spodobno grobo. Dovolj grobo, da je basistu po nekaj komadih počila struna, a na srečo niso bili edini bend noči, zato so mu brž solidarno priskrbeli nadomesten bas. Besedila pesmi sta si basist in kitarist podajala utečeno, slednji jih je pel mehkeje in bolj melodično, medtem ko so iz Tominška na basu besede rohnele. Ustvarila sta dinamiko, podobno tisti, po kateri sta bila včasih znana pevec in kitarist zasedbe System of a Down, mogoče bi si le želeli, da bi mikrofon večkrat prijel basist. 

Stoner metal in odvodi, s katerimi so se predstavili, so idealna osnova za surovo kričanje, vendar je bilo vse opravljeno oziroma odigrano zmerno. Skladbe se nikoli niso zdele preveč podobne druga drugi, vsakič nas je kakšen delček presenetil, glasbeniki pa so tudi iskreno uživali v igranju. Ko je Černelč na kolenih cvilil s kitaro, Pekošak rezala komad z odkimavanjem, v katerem se je med zibanjem las vsako drugo dobo zalesketal uhan, in Tominšek uničevalno headbangal skupaj s publiko, sem vedel, da se je vse poklopilo.

Po krajši pavzi se je na moje presenečenje na odru že priklopil hrvaški trio Them Moose Rush, ki sem jih sicer pričakoval kot zadnje. Ampak nič ne de, napočil je trenutek, ko sem imel izvedeti, ali me bo zaradi recenzije tistega dne pekla vest. Iskreno sem se v točko pred njimi precej vživel, zato sem po prvi odigrani pesmi Them Moose Rush še vedno počival, naslonjen na pult ob stebru, ter žulil svojo rdečo pločevinko. Toda kakor da bi to hotela usoda, me je kot Scott Pilgrim grajen kitarist Nikola Runjavec v razredčeni publiki lociral, skočil z odra in me kot povodni mož Urško odvedel v prvo vrsto, takoj za mano pa še nekaj drugih.

Kljub temu da je to bil njihov zadnji špil na turneji po Evropi pred povratkom v domovino, je bil vsaj kitarist pripravljen poskrbeti, da tudi zadnjo noč poka. Po intermezzu med občinstvom se je na oder vrnil s komentarjem: »Da li smrdimo ili nešto?« V trenirko vijolične barve Lakersov odet basist Branimir Kuruc in zakulisni bobnar Vedran Marinko Komlen sta ob vsem tem le nonšalantno molčala, a sta z rahlim nasmeškom pokazala tiho odobravanje. 

Na srečo sem na koncert prišel v najbolj vrečastih hlačah, v katerih sem dobro čutil, kako glasba iz zvočnikov potiska zrak po prostoru. Nemudoma sem tudi dojel, da nastop ne bo le ponatis albuma, temveč raje njegova interpretacija; pred začetkom namreč nisem razločil, ali se bend uglašuje ali zunaj nekdo poskuša zagnati mašino svojega chopperja. Kot da bi bend začutil atmosfero, so glasbeniki v živo nastopili suroveje in bolj umazano v primerjavi z njihovimi posnetki. 

Falzete z albuma je Nikola nagnal z dretjem oziroma metalskim kričanjem, njegov glas pa na splošno ni bil tako zakopan v glasbeno spremljavo kot na plati. Mogoče je uvidel, da sta bobnar in basist od turanja utrujena, zato je ta večer prevzel vajeti koncerta. V celoti je bend tako zvenel podobno kot v svojih začetkih, ko je bil njihov zvok še težji in rezek, prav tako pa niso zveneli naveličani drug drugega. Žal mi je le, da jim takšne energije ni uspelo pretopiti na najnovejšo plato, toda mogoče je tako bolje. Če bi jim uspelo, bi moral ob vsakem poslušanju najbrž vstati in začeti divje poplesavati.

Vsi stoner rifi do zadnjega so me kot žebelj potolkli do kraja, toda HBWC niso zato tolkli nič nežneje. Kot sem že omenil, je skupina praznovala deseto obletnico prvega nastopa, zato je bilo občinstvo ob tej uri najbolj številčno, dobilo pa je tudi novo pošiljko energije. Jubilej so obeležili kitarist Marko Mare Mitrič, bobnar Maksim Špelko in basist Sandro Mohorko, tej obletnici primerno pa so nastopili dobre volje, celo počaščeno, ker se je zbralo toliko ljudi. Njihov bas sem slišal že prej, kajti kot nadomestnega ga je vihtel basist benda Dunraven, toda HBWC so, zvesto svojemu imenu, žagali drugače kot prva dva benda. Rekli bi lahko, da so žagali zelo tradicionalno po stonersko, s poudarkom bolj na ritmični igrivosti kot pa na iskanju inovacij v melodijah oziroma harmoniji. Žal se mi je v misli prikradla slutnja, da lahko predvidim, kako bo zvenel naslednji komad, toda koncert ni bil tako dolg, da bi me dolgočasil. Dobro so zapakirali in povzeli celoten večer.

Dogodek, posvečen klasičnim trojicam – kitara, bas, bobni —, je na enem prizorišču zbral na prvi posluh med sabo nepovezane bende, vendar je bilo očitno, da so se poenotili vsaj glede enega imenovalca – žaganja. Od bolj preprostega žaganja, kot so ga ponudili HBWC, do bolj eklektičnega od Them Moose Rush je igranje smisel dobilo v prilagajanju bendov drug drugemu, zato plate vsakega benda, zlepljene skupaj, najbrž ne bi delovale tako enotno. Dva od teh bendov zagotovo še ostajata aktivnejša, zato se veselim, da se še kdaj oglasijo na Metelkovi, tudi stricem iz Novega mesta, HBWC, pa je ljudstvo dalo vedeti, da hoče še.

Stonerski zrak je dihal Grega Batič.