Kino Šiška, 15. 5. 2012

(foto: Jani Ugrin/ Arhiv Kino Šiška)

Tindersticks so nas  na svojem drugem koncertu v Kinu Šiška in svojem tretjem na ljubljanskih odrih popolnoma zajeli v objem lastne opojne mehkobnosti grenko-sladke glasbe, v kateri so se predvsem sprehodili po zadnjem albumu The Something Rain.

Koncert so odigrali brez očitnih 'hitov', a z močnimi pesmimi, v katere bend vtira moč izraza minimalističnih  gest. Te so ob značilnem vokalu Stuarta Staplesa glavno zrno glasu, presežen element njihove glasbe, majhni gradniki, ki temeljno obarvajo njihove skladbe, hkrati pa ohranjajo intenzivnost samega nastopa. In to kljub dejstvu, da se ta odvija v objemu mehkobe. Prav te minimalistične geste so srž močne odrske prezence zasedbe, bodisi da gre za lahen strunski akord, lahkotno ritmično sinkopo, preprosto frazo in akord na klaviaturah ali preproste lebdeče melodične vzorce pojočih tolkal. Odlika pesmi z nove plošče, ki so predstavljale jedro tokratnega koncerta, leži v izraziti repetitivni podstati večine pesmi, ki nastavijo občutje vsake pesmi in ga nato senčijo, svetlijo in variirajo skozi temačno in svetlo zveneča glasbila, od zvončkov in orgel do tenorskega in baritonskega saksofona, ki podčrtujeta bolj senčne strani pesmi.  To podobo so Tindersticks mojstrsko vpeljali tudi v starejše pesmi. Kar tri pesmi, 'If You're Looking for a Way Out', 'I Know That Loving' in 'If She's Torn', so odigrali s plošče 'Simple Pleasure', plošče, s katero so se začeli intenzivneje vpenjati v sfere belega soula, ki je podčrtal zvočnost njihovega tokratnega koncerta.

Tindersticks se na odru ognejo nabuhlosti aranžmajev, ki so jih včasih krasili v preteklosti, s tem pa tudi zdrsa v patetiko. Cinematičnosti v njihovi glasbi je bilo tokrat zgolj za odtenek. Glasba vsake pesmi s postopno gradnjo intenzitete imenitno gradi in podčrtuje sporočilnost glasbe, jo vodi v stranpoti, dvoumnost in večpomenskost, ki jih že pregovorno v sebi nosijo Staplesova besedila ali premolki med besedami. Njegov glas danes v sebi nosi umirjeno suverenost, temno zvenečo prezenco, ki na površju zveni melanholično, v globočini pa skriva izrazito čustveno globino. Ravno zato je nesmiselno njihovo glasbo reducirati zgolj na omamno melanholijo. Spoj glasbe in besedila se imenitno kaže v skladbi '4.48 Psychosis', ki bazira na besedilu pokojne Britanke Sarah Kane. Tesnobno občutje Tindersticks ob recitiranju besedila ojačajo s kitarsko distorzijo, bolj hrapavo zvočnostjo, ki je bila hkrati eden redkih trenutkov, ki je rahlo prebodel mehkobno zvočnost celotnega koncerta. Vanjo se je imenitno vpela in jo razburkala tudi skladba 'Chocolate', pripovedna devetminutna skladba, zgodba z humornim zasukom na koncu, ki jo pripoveduje klaviaturist David Boulter. Vrhunec pa je koncert doživel v imenitnih verzijah novih, na belem funku temelječih pesmih 'Show Me Everything', 'The Fire Of Autumn' in temačnejše 'Frozen'. 

Tindersticks so se na pričujočem koncertu prikazali kot zasedba, ki natančno ve, kaj hoče, in se suvereno zaveda, kje se nahaja v svoji karieri. Petčlanska zasedba zadnjih nekaj let, oplemenitena z znanim britanskim pihalcem Terryjem Edwardsom, ki se je kot sodelavec benda vrnil na zadnji plošči, ve, da ima zvok in da ima dobre pesmi. Predvsem pa zna izredno krojiti samo atmosfero in dinamiko koncerta, s katero se temeljito ubada že pred koncertom na tonski vaji. V nastopu znajo ta perfekcionizem preseči z mehkobnostjo in prožnostjo v interpretaciji samih pesmi, s katerimi so ovili približno petstoglavo publiko ...