Klub Gromka, 7. 4. 2016

Pretekli četrtek, se je v okviru Defonije v klubu Gromka odvil koncert, New Yorškega all star jazz tria. Tom Rainey, Ingrid Laubrock, ter Mary Halvorson, so s seboj prinesli svojo različico svežega poigravanja z nepredvidljivostjo simultanih solaž in ohranjanjem koherentnosti skladb.

Kljub nekoliko nekonvencionalnejši kombinaciji inštrumentov, trio namreč zaseda bobne, električno kitaro in saksofon, bend zveni spoštljivo do jazz zapuščine in se ne zmeni preveč za modno vključevanje modernih elektronskih aparatur v sicer že tako ali tako elektro akustični svet sodobnega jazza. Edina, ki zares upravlja z električnim tokom, če odštejemo mimobežno manipuliranje mikrofonskega feedbacka saksofonistke, je Mary Halvorson na kitari. Ta je imela s seboj skromen nabor efektov, katere je tehtno uporabila za večinoma barvanje zvoka, odmeve, ter vijugasto manipulacijo višine posameznih tonov. Kljub širokemu zvočnem spektru, ki ga je s svojo votlo električno kitaro in peščico efektov vihtela, pa v širši sliki ni pretirano izstopala, zakar zasluge lahko pripišemo saksofonistki Ingrid Laubrock. Halvorson je na kitari brez dvoma prispevala h marsikateremu preobratu v atmosferi ali poteku skladbe. Od perkusivno razpršenih tonov, basovske opore, zamazanega riffanja in pentljajočega čivkanja, je njeno igranje brez dvoma vestno skrbelo za svežino med igranjem zasedbe. A nikoli ni zares presegla ravnovesja pozornosti z enakovredno izrazno igro saksofonistke, ki je pravtako vijugala med načini izražanja. Prirojena enoglasnost inštrumenta, kot je saksofon, Ingrid Laubrock ni ovirala pri multifrekvenčnih drone spremljavah, ki so navidez spontano vzniknile iz melodičnega fraziranja. Žongliranje s strukturiranimi melodijami in prostorom med njimi bi po pričakovanjih lahko izpadlo v močnem kontrastu s počasnim vlečenjem nizko zvenečih drone gmot, a Ingrid najde organskost v obeh pristopih, kar olajša prehajanje med njima.

Medtem ko sta se Halvorson in Laubrock menjavali pri narekovanju vzdušja in spremljavi, pa je Rainey ves čas neutrudno skrbel za pulzirajočo podlago, na katero sta se preostali članici tria upirali. Vodja zasedbe je svoje ritmične vzorce vztrajno parafraziral, pri čemer je tudi menjaval palčke in s tem dodajal h barvitosti. Njegovo bobnanje je bilo nasičeno in napeto, a redko sunkovito, kar je celotni zvočni sliki benda dodalo lahkotno budnost. Dialog med kitaro in saksofonom je na trenutke lahko postal hipnotičen do te mere, da je zanesljivo bobnanje hkrati služilo kot nekakšen izhod v sili, ki je poslušalce iz potopljenosti v doživeto igranje vračal v zbrano spremljanje koncerta. To ciklično prehajanje iz pozornega poslušanja v potopljeno prepuščanje skladbam je zasedbo spremljalo tekom celotnega večera, kar je v publiki zanetilo vzdušenje po vsakem koncu skladbe. Glasbeniki so ne glede na svoj stas in skromno okolje kluba Gromke obiskovalce nagradili z vrhunskim nastopom.

Svežina in nepredvidljivost z zmernim poklonom tradicionalnejšemu zvoku jazza se lahko sliši kot kontradiktorna kombinacija, ali vsaj kot težko izvedljiva. Trio Toma Raineya, Ingrid Laubrock in Mary Halvorson, pa je pokazal, da se da z natančnim poznavanjem drug drugega in z zavidljivimi veščinami, preseči mlačnost preverjenega zvena klasičnega jazza in s peščico modernejših dodatkov ustvariti poslušljivo izkušnjo ki sproti nagrajuje, vkolikor ušesa ostanejo odprta.