Orto bar, Ljubljana, 4. 12. 2019

Brezmejna globočina. Temina, ki brez usmiljenja zre v bledo iskro; zanemarljiv odsev Luči, ki smo jo včasih še premogli. V neskončni Temi ujeti v zanko brezmejne ponovljivosti – kot materializirana esenca pregrehe, tragično ujete v mesen kalup. Večni ples nerazločnih silhuet, v sinhronem gibanju prepletenih z neusahljivimi silami Neskončnega morja. Neimenovani, skozi mlade oči človeštva uzrimo zdaj zrcalo sebstva, vseobsežni Kaos, naivno se pustimo zapeljati eteričnim bitjem v svet duhovne omame. V svet misticizma in že skoraj izginule romantike, v katerega nas je sredi mrzlega tedna prav skrivoma premamil švedski kvartet Tribulation.

Če smo se ob vstopanju v večer obiskovalci v pričakovanju težkometalskega koncerta ob zgornjem odru Orto bara še nič hudega sluteč zalagali z opojnimi tekočinami, bi bilo premilo reči, da smo se ušteli. Tribulation so nam kmalu pokazali, da smo v zmoti živeli do trenutka, ko so nam odprli oči, razširili čute in nas z materinsko ljubeznijo pripravili na vstop v svet mitov, paranormalne estetike in viktorijanskega misticizma.

Preden pa se spustimo v oris koncerta, dasiravno bi si dogodek bolj zaslužil titulo rituala, je vredno omeniti, da je bilo tokratno glasbeno snidenje organizirano precej na hitro, bend je namreč sicer trenutno na evropski turneji z žanrsko precej podobnimi glasbenimi skupinami večjega kova, kot sta All Them Witches in prvaki gotskega rocka Ghost. Le zahvalimo se torej lahko izjemno sposobnim domačim organizatorjem Dirty Skunks za premeten izkoristek prostega dne zakletega kvarteta, da so nam tako omogočili enega boljših intimnih glasbenih ritualov v tem letu. Vsem neposvečenim, ki ste zamudili goth death seanso z onstranstvom in ste v nesreči, da svojega nedolžnega uma še niste prepustili krempljem hlipajoči in za tančico umetelne groze skriti bledolični dami, ki svojo vizijo, kako bi moral zveneti romantičen black metal, širi že od leta 2005 dalje, polagam na srce: ne upirajte se več težnjam po melanholiji, prepustite se hlapom, ki vejejo od tega prav odurno romantičnega benda.

Tribulation ne izumljajo tople vode. Poplavi skandinavskih bendov, ki so začeli združevati prvine črne magije in gotskih vraž z melodičnim black metalom, bendov, kot so recimo že omenjeni Ghost ali na žalost razpadli stanovski kolegi In Solitude, so se Tribulation pridružili kasneje. Začeli so namreč kot strikten death metal akt stare švedske šole, a so se na ploščah The Children of the Night iz leta 2015 in še skoraj sveži Down Below iz leta 2018 razvili v dih jemajočo koncertno vihro, ki je postala sinonim za metalsko teatralnost, prevzela je vodilno vlogo v gibanju gotičarskega black metala.

Takšna premišljenost in suverenost v nastopanju je bila očitna tudi tokrat v Orto baru. Drama se je začela točno ob 20. uri, a je bend ob spremljavi trans vzbujajočega intra publiko in morebitne trpeče duše, kasneje osvobojene tuzemskih teženj, dobrih deset minut pustil čakati ob praznem odru, s katerega so se zlohotno bohotile strupeno-zelene talne luči, atmosfero prostora pa so prevela prižgana kadila. Taktika, ki se je izplačala. Publika je bila ob prihodu benda že ravno prav zazibana v omotične delirije, pa čeprav je temu botroval tudi kak alkoholni napoj in ne le hipnotično glasbeno okolje. A še preden smo se dobro zavedli takšne teme, že so Tribulation otvorili koncert s komadom Melancholia in tako v sunku vsem prisotnim spet pognali kri po žilah. Na mestu bi bila hvala zvoku v prostoru, še predobro namreč vemo, kako se na starem koncertnem prizorišču bara, ki stoji nad prepotentnim strip klubom, zvok lahko znajde v tako slabem stanju, da je težko ločiti udarec na boben od flashbacka v otroštvo, ko si je oče vzel kako pivo preveč in svoj teniški forehand udarec treniral kar na sadu otrokovega telesa. Tokratni večerni glasbeni gosti so brez izjem medse sprejeli vse tako trpinčene duše in jih popeljali v nek drug svet, stran od gorja in trpljenja.

Tokrat je zvok v prostoru odlično sovpadel z ritualom, ki se je pred našimi očmi odvil na odru. Bend je svoje mesto zasedel s karizmo, pozicije menjaval tekoče ter tako ustvaril nemoteno onstransko izkušnjo, k čemur je botrovalo tudi tisto, kar smo videli. Talne luči v cthulhujanskih odtenkih so namazane pojave članov benda oblikovale v pristen izgled eteričnih bitij, ki s svojimi natančno dodelanimi in vrhunsko odigranimi napevi neutolažljivo hlipajoče duše vabijo v svoj svet. Na prvi pogled temačen in skrajno srhljiv, a ob vstopu vanj izjemno lep svet, prepojen z drugačno obliko ljubezni, tako, ki meseno ječo pusti nepotešeno, duševni eminenci pa si drzne ugoditi v takih ekstremih, da si jo bo bržkone, brez upora, lastila za vedno.

Skupina je meje fizičnega sveta transcendirala tudi s pomočjo solo kitarista, ki je, napravljen v žensko figuro, odeto v črno tančico, obogaten s čudovitim, a vendar pošastnim obraznim okrasjem, med brezhibnim igranjem na svoj inštrument s feminilnimi plesnimi gibi izvajal koreografirano odrsko intimo. Takšnega mogočnega prikaza erotičnega hipnotiziranja marsikdo od prisotnih v živo še ni doživel, z izjemno lahkoto bi potegnili celo vzporednice z rock čarodejem Jimmyjem Pageem ali kakim drugim tako sposobnim duhovnim mazačem. Pred nami torej ni več stal človek iz mesa in krvi, temveč je bila to reinkarnacija Smrti v vsej svoji grozotni lepoti, nemilostni aroganci in univerzalni ljubezni do vseh, ki so še tu, ter vseh, ki so že tam onkraj.

Tribulation so z do potankosti dodelanim koncertom publiko zapustili željno še več romantične kakofonije enkrat akustičnega, drugič visoko navitega zvoka. Po dobri uri nepozabne in nenazadnje intimne seanse so sicer ljudi pustili globoko užaloščene, a duhovno potešene. Takšen je bil ta black metal teater v vsej svoji možni veličini.