Unsound Festival 2021

Recenzija dogodka
22. 10. 2021 - 14.00

Krakov, Poljska, več lokacij, 13.–17. 10. 2021

 

Elektronske in eksperimentalne interpretacije sodobne glasbe razširjajo lovke po zemeljski obli, a se kljub njihovi množični internetni pojavnosti zgoščeno manifestirajo v ameriško-evropskem festivalskem krogu, v katerem ob festivalih CTM, Atonal in Mutek močno izstopa krakowski Unsound Festival. Na njem je pretekli teden za avto velika četica GR-jevskih glav opravila svojevrstna romanja, kolena so se gulila na nojzu in jazzu, obraz spiral s popom, rožni venec pa vrtel s footworkom. Pričujoči miselni zapis je tako kot spomin subjektivno nepopoln in, brez zmožnosti citiranja izdaj, fragmentiran. Vsaj slednje ni samo posledica le tridnevnega obiska pet dni trajajočega festivala, ampak predvsem unikatnosti skoraj vseh performansov.

Premiere, preobražena sodelovanja, predvsem pa edinstven - tematsko tokrat globoko avtentičen - festivalski duh se izraža v globoko poslušajočem občinstvu in enako energičnem predajanju telesa tako koncertnim kot klubskim izkušnjam. Kljub zastavljeni temi »deep authentic« je glasbeni program manj konkretno odražal omenjeni koncept in bolj ostro, transžanrsko uho festivalskih kuratorjev, ki so na kup zbrali trenutne favorite alternative in njene še vzpenjajoče se ustvarjalce. Diskurzivni program si je dovolil precej interpretacijske svobode in prepletal hajp in nišne tematike - neoliberalizem welnessa, NFT-je, Web 3, koronsko robotizacijo in drugo, ob tem pa, kot je takim festivalom že v navadi, proizvedel za kanček preveč visokoletečega govora ter pasivne možganske interakcije.

V prvi poglobljeni trance smo zapluli s Poljaki Bastarda, s srednjeveško glasbo navdahnjenega benda, ki so sodelovali z Jrpjejem, ustvarjalcem eksperimentalne glasbe Čerkezev, ruske etnične manjšine. Glasba, napihnjena kot usnjen meh velikana, se je valila kot megalomanska sipina arakeškega planeta, se pretakala iz trdnega, nojzerskega stanja v plinasto hlapenje klarineta in glasu. Cikličnost kompozicij je okrepilo tudi odlično delo lučkarja, ki je s spreminjanjem zasičenosti barv sončnega zahoda vizualiziral bujne zvočne mase.

Po pričakovanju občinstva in glasovnim sposobnostim ustvarjalke sodeč je voluminozno poslastico obljubljal tudi nastop Eartheater, ki pa ga je po nekaj začetnih komadih za 15 minut neugodno prekinil vklop izjemno glasnih prezračevalnih naprav, saj je eden od obiskovalcev s prižgano cigareto aktiviral požarni mehanizem prizorišča. Žal je tako izjemno obetajoč začetek intimne briljance kantavtorske plati ustvarjalke ostal brez zaleta, glasbenica je izgubila pozornost in do zadnjega komada nismo ponovno doživeli odprtja tretjega vokalnega očesa, ki ga je umetnica zmožna.  

Po dvojnem vračanju k naravi se je za karakter ruralnega RPG-ja odločil tudi Lutto Lento, ki je zazankano zaganjal svoj udrihajoči dungeon dub in škrtajoče MIDI kaskade v stilu Bass Clefa, a ni niti malo izkoristil izjemno slabo ozvočenega živega bobnarja, ki bi lahko monotono ravnotežje prevagal proti doomu. Po nastopu trap petarde bbymutha sta ozračje s prvorazrednim techno dubovskim premislekom o ideji časa upočasnila in zameglila MMM oziroma duo Errorsmitha in Fiedela. Performans pa nikakor ni smiselno sovpadel z razpoloženjem občinstva, zaradi česar se je galerijsko odličen eksperiment delno izjalovil. Večer sta zaključili DJ-ski umetnici par excellence. Prva je nastopila UNIIQU3, ki smo ji jersey club, pop edite in techno jedli iz roke. Techno peklu Chippy Nonstop, ki je sledil, pa smo zavoljo razumske odločitve, da je treba naslednji dan mentalno funkcionirati, sledili le delno, a ta rejverska epizoda je pomenila mnogo več kot povprečni clubbing, ki bi ga bili deležni doma v neepidemičnih časih.

Petkov klubski večer je recenzentka zaradi nesodelovanja telesa preležala z glavobolom, a še pred tem popolnoma zadovoljila ušesa na Aleksandri Słyż, poljski skladateljici in zvočni umetnici, ki je sodelovala z vizualnim umentikom Maksom Posiom. Ta je ob mehkem droneu izumljal skorajda seizmografske, oceanografske mape, ona pa je gradila na ponavljanju motiva, ki v mislih vzbudi ketamina polne ladijske sirene ali peresno mehke zvoke radarjev. Ob zvoku so se v povezavi z interakcijami VJ-skih črt porodila vprašanja stikov, odmevov, spominov. Poslušalci smo bili kot ladje, ki jih je zaobjel zvok, glede na granulacijo in odmev smo računali medsebojno bližino, pa tudi vpliv drugih na sebe in nas na druge. Umetnici je tako uspelo ustvariti religiozno izkušnjo, točko, v kateri glasba posameznika preda doživljanju skupnega.

A naša ušesa je konkretno razočarala adaptacija grozljivke Candyman, performans Candyman Live Roberta Aikija Aubreyja Lowa. Čeprav je bil instrumentalij zazrt v sodobnost, so bile kompozicije nezanimive variacije žanra noir, z monotonim polzenjem od črnine do varljivo pozitivne svetlobe. Kljub temu moramo priznati, da je skladatelju uspelo presenetljivo jasno interpretirati pozicije različnih likov. Nekateri deli so igrali na čustva žrtve, drugi storilca in nenazadnje občinstva.

Intenzivnost je poosebljala Angel Bat Dawid, katere orakeljski nastop razgrinja male in velike življenjske resnice. Multiinstrumentalistkine vinjete so do potankosti izkoristile prostor in čas, tudi z uporabo občinstva kot glasbila, improvizacija pa se je stekala iz glasbene v besedno. Dawid je znalka zgodovine in učiteljica trenutka ter ponuja upanje v prihodnost, s čimer počasti jazzerske in eksperimentalne korenine, a jih tudi razvije v skladu s sedanjostjo.

Opozorilo: lahko zbrklja vaše dvoje vijačnice!
 / 17. 9. 2021

Naš ego je dobrodošlo poteptal tudi The Bug, ki je z Dis Fig predstavil del lanskega albuma In Blue ter z MC-jema Flowdan in Saint Hilare pred kratkim izdani Fire. Če sledimo enostavnemu, a povednemu zapisu iz Tolpe bumov, da plošča ne ponuja nič novega, a je glasba še kako dobra, pa s citiranim še vedno podcenjujemo umetnikov vpliv, če zatrdimo, da smo si z rejvanjem, headbanganjem in mošanjem na nastopu pravzaprav sneli glave. Sledeči b2b nastop RP Booja in Sherelle je hedonistično podjetnost popeljal dalje v noč in prikazal spoj dveh mojstrov 160 glasbe. S podobnim etosom sta techno in house nastop izpeljala tudi AceMoMA, pri čemer je treba poudariti nenavadno zadržanost občinstva oziroma iskanje varnega zavetja v two-step plesu.

Unsound Festival je morda del problema festivalizacije glasbe, ki že dolgo ni le trend ali izjema, temveč praksa kulturnega turizma, a program poglobljeno raziskuje, kaj pomenita sodobna glasba in eksperiment tukaj in zdaj, brez geografskih ali žanrskih delitev.  

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.