PAN, 2020

Ameriško multiinštrumentalistko Alexandro Drewchin aka Eartheater smo v preteklosti na Radiu Študent že obravnavali. Bila je del zasedbe Guardian Alien, ki je leta 2014, tik preden je Alexandra na polno zajahala solo kariero, navdušila v Klubu Gromka. Vemo, da je del newyorške, natančneje brooklynske scene svojevrstne inovativne muzike in da se v svojem raziskovanju posveča eksperimentalni elektroniki, folku in popu. Njen vokalni razpon seže do treh oktav, čeprav je omenjeni interval zgolj eden izmed hvalevrednih elementov njenega ekspresivnega vokalnega izrazja. Osebno pa je neizmerna ljubiteljica konjev, ki se kot simbol pojavljajo tako v vizualnih podobah albumov kot tudi v besedilih. Ob skorajšnjem koncu leta 2020 glasbenica nase opozarja s četrtim solo albumom, ki vsebuje vse zgoraj naštete lastnosti, le konja je na naslovnici zamenjala podoba glasbenice kot feniksa. 

Večina materiala za nov album je nastala v izolaciji v okviru desettedenske rezidence v španski Zaragozi, kjer se je glasbenica lahko spočila po turbulentnem lanskem letu, ki sta ga zaznamovala intenzivna turneja in osebni razhod s partnerjem. Obdana s špansko idilo je Eartheater pripravila aranžmaje za trinajst skladb; ti med drugim vključujejo tudi orkester Ensemble de Camara ter violinista Adama Markiewicza in harfistko Marilu Donovan iz newyorškega dua LEYA, ki s pomembnimi detajli krasijo nekatere skladbe. Kar pa se občutno zazna na novem albumu, je večje posvečanje igranju kitare in priprava večjega števila skladb tudi za akustično živo izvedbo. Če je glasbenica običajno nastopala z vokalom, elektroniko in včasih še s kakšnim dodatnim inštrumentalistom ali DJ-jem, si je sedaj omogočila še tako imenovano kantavtorsko različico. Uspešnost takšnega načina je že dokazala konec septembra na spletnem nastopu iz newyorškega muzeja eksperimentalne umetnosti MoMA PS1 v sklopu dogodka Warm Up, na katerem je nastopila zgolj z elektroakustično kitaro in vokalom brez kakšnih efektov in drugega soničnega okrasja, ki je sicer prisotno na posnetih različicah skladb. In tako na albumu kot tudi v živo akustične skladbe zvenijo čudovito. 

Ekscentrična umetnica svojo glasbo in podobo postavlja v polje pop glasbe, a vseeno se zdi bolj kot pop upornica ali celo pop odpadnica. Po eni strani snuje svojo vizualno podobo kot mnogo njenih pop vrstnic, to je z ekstravagantnimi oblekami, mnogo makeupa in tatuji, ter piše pravljične ljubezenske skladbe, ki bi lahko zaradi svoje melodične in izpovedne narave bile totalne radijske uspešnice. A njena podoba je kljub lepoti nekoliko groteskna in pretirana. Besedila pesmi so res na prvi pogled srhljivo sentimentalna, kar tudi sama prizna, a ljubezen, ki jo opisuje, ni niti lepa in zadovoljujoča niti vsaj sladko-grenka. Njena ljubezen je stopnjujoča se drama, turbulenca, trpljenje, muka, bridkost, nasilje. Zgodba je prej prekletstvo kot pravljica. Prav tako pa ne gre zgolj za ljubezen do nekoga drugega, temveč tudi do sebe in za preseganje svojega lastnega ega, za njegovo rekonstrukcijo. In kot napoveduje že naslov albuma Phoenix: Flames Are Dew Upon My Skin, je album tudi preporod, in njene solze, rosa na njeni koži, so hkrati zdravilo za vse čustvene poškodbe.

Poleg vizualij in besedil se popoidnosti nekako upira in izmika tudi sama zvočna podoba. Čeprav gre dobro v uho, ni prav preprosto zgrajena. Kot smo že omenili, je mnogo skladb sezidanih okoli ogrodja akustične kitare, ki pa ji je običajno dodanih nekaj elektronskih ornamentov, rahlih beatov ter na prvi posluh neprijetnih zvokov, ki običajno zbadajo v lepoto melodij. Tovrstni so recimo komad Bringing Me Back, njen zadnji singel How To Fight in eden bolj izstopajočih komadov Volcano. Pri nekaterih skladbah pa kitarsko jedro dopolnjujejo strunske in flavtne tapiserije. Gre za aranžmaje, ki jih je Eartheater sama pripravila ter dodajajo komadom nekakšno širino, odprtost, in harmonično poglabljajo sentimentalnost. V tej luči lahko denimo izpostavimo dve skladbi, to sta Airborne Ashes in Diamond In The Bedrock, ki posledično zvenita, kot da bi pop priredili za klasično obliko. 

Seveda pa se čez te omenjene skladbe vije Alexandrin eterični glas, njeno najpomembnejše orožje oziroma sredstvo izražanja, ki zveni pretežno nežno in zasanjano, z veliko dihanja, celo hrapavo. Na momente je tudi podvojen ali pa posnet v različnih višinah, kar dodaja dobrodošel zborovski efekt. Mnogokrat pa je prisoten tudi skozi melodije nekje v ozadju kot vzdih, klic, krik. A s to nežnostjo Eartheater ni ves čas zadovoljna, na momente zato z vokalom skoraj nasilno prebode vrhunce skladb. V verjetno najbolj izstopajoči skladbi na albumu Below The Clavicle naredi pri refrenu dvojni preskok v oktavah ter preide v piskajoč ali celo vpijoč glas, ki nam ne zgolj naježi kožo, temveč nas lahko dobesedno odpihne.

Na albumu pa ne najdemo zgolj hitičev in zgolj zametkov eksperimentalnih elementov, temveč tudi pretežno eksperimentalne kolaže. Nekaj teh je nastalo lansko leto v sklopu sodelovanja z duom Semiconductor iz Brightona. Tovrstni komadi se vpenjajo med ostale kitarske skladbe in so običajno inštrumentalni ali pa vsebujejo zgolj malo besedila ali bolj brezbesedilne napeve. Takšni so denimo violinski drone Metallic Taste of Patience, pa Burning Feather, v katerem se slišijo kriki feniksa, in Goodbye Diamond, v katerem je zvok pravi približek brušenju diamanta.

Ob celotnem poslušanju albuma nas na koncu pričaka tudi zanimiv konceptualni lok. Album prične skladba Airborne Ashes, ki se v nekoliko predrugačeni zvočni in besedilni različici pojavi čisto na koncu kot skladba Faith Consuming Hope in naredi nek smiseln krog. Konstrukcija nečesa že poznanega na novo. Kot tudi album sam, ki ne izumlja ničesar novega, česar od glasbenice ne bi pričakovali ali že slišali, se pa ona in njena glasba na novo izumljata. In to predvsem z večjim poudarkom na njeni kitari in deloma tudi klavirju, ki prinaša neko novo organsko opolnomočenje.