Orto bar, Ljubljana, 7. 5. 2018

Marduk, staroste švedskega black metala, ne počivajo. Junija bodo prek založbe Century Media izdali že 14. studijski album, ki se kot večina njihovih zadnjih studijskih izdelkov ukvarja predvsem z drugo svetovno vojno, imenoval pa se bo Viktoria. Kvartet se je pred izidom odločil Evropo in svet spet opozoriti nase in nas malce pripraviti na prihajajoči album, tokrat s turnejo, ki so jo, morda malce kontroverzno, naslovili March Of Blood And Iron 2018. Ime turneje je precej drzno, vedoč, da so Marduk v preteklosti, tudi nedolgo nazaj, bili tarča obtožb in obrekovanj, ki so švedski kvartet povezovale z ekstremnim desničarstvom. Še pred začetkom turneje je nek švedski časopis izkopal podatke, da naj bi pevec Mortuus in bobnar Fredrik nakupovala propagandni material neke skandinavske neonacistične skupine, kar je bend demantiral z obsežno izjavo, ki pravzaprav ponavlja eno in isto sporočilo, ki se ga da parafrazirati takole: »Marduk ni političen band. Ne podpiramo in ne propagiramo nacizma. Pika.«

Res pa je, da so Marduk lahka in zaželena tarča zaradi svoje visoke profiliranosti v sceni, katere del so skorajda že 30 let. Imaginarij, ki na albumih prepleta satanistične simbole in vojaški arsenal Tretjega rajha, ter pesmi, ki pogosto pojejo o dogodkih ali posameznikih iz Druge svetovne vojne, pa seveda k zmanjšanju napetosti in postavljanju vprašanj ne pripomorejo veliko. Prav nasprotno – predvsem v zadnjem času so v ZDA, kjer so v zadnjih mesecih antifa skupine uspešno zdesetkale turnejo norveških Taake, tudi Marduk tarča pritožb in klicev k bojkotu. A Marduk ostajajo zvesti svoji viziji in svoji brezkompromisni drži ter gredo kljub vsemu, kar jih obkroža v očeh javnosti in predvsem medijev, na pot, verjetno zanašajoč se na to, da jih fani ne bodo pustili na cedilu. Za ostale pa jim v pravi black metalski maniri verjetno tako ali tako sploh ni mar.

Ta pot pa jih je po dolgem času pripeljala tudi k nam. V Orto baru so se tako ustavili na ponedeljkov večer in z ogromnim obiskom ljudi predvsem z domače grude pa tudi sosednje Hrvaške še enkrat dokazali svojo popularnost. Na karto odkrite kontroverznosti sicer na srečo ni zaigral nihče, tako da ni bilo nikakršnih protestov s strani kogarkoli v Sloveniji, čeprav bi to morda lahko pričakovali. Ne le zaradi Marduk, temveč predvsem zaradi otvoritvenega benda, poljskih Infernal War. Kdor sledi dogajanju v zvezi s tem bendom, ve, da gre za bend, ki izziva v vseh pogledih. Že začeli so kot Infernal SS, njihovi člani pa so bili v preteklosti znani tudi kot del kultne poljske zasedbe Thunderbolt, za katero se je dolgo špekuliralo, da so v bistvu NS black metal bend oziroma po domače naci black metal bend. Temu dodajte še imena članov, kot sta Herr Warcrimer ali Zyklon, ter intervjuje, v katerih bend poudarja svoje ekstremne poglede, čeprav tega ne gre takoj povezovati s političnim ekstremizmom. Gotovo pa je, da so Infernal War utelešenje jeze, sovraštva in nihilizma, kar se je poudarilo tudi na njihovem tretjem, aktualnem in najbolj mračnem albumu doslej, leta 2015 izdani plošči Axiom.

Prav Axiom je bil tokrat tudi fokus poljskega kvinteta, tako je bila večina komadov res aktualnih, čeprav so se dotaknili tudi kultnega albuma Terrorfront. Eno je gotovo – Infernal War so tako kot na albumih tudi v živo brutalni in brezkompromisni. Kitarista Zyklon in Triumphator odlično usklajeno servirata črne riffe, medtem ko bobnar Stormblast lansira baraže hitrih udarcev, ki pa jih zna, kot njegova sorojaka Inferno iz Behemoth ali Kriegsmachine iz Mgłe, popestriti z raznimi dodatnimi prijemi. Basist Godcrusher drži zanimive bas prijeme znotraj kitarskega zidu, ki ga ustvarjata prej omenjena možakarja, ves strunarski oddelek pa je popolnoma usklajen in utečen. Moti morda le, da se vsi trije med nastopom ne premaknejo niti za centimeter, kar naredi odrski nastop rahlo dolgočasen. A tornado v resnici predstavlja gostujoči vokalist, Heretik Hellstörm, ki je iz neznanih razlogov na odru nadomestil kontroverznega Warrcrimerja. Heretik je vneto pljuval strup besedil Infernal War, ob tem pa se je precej trudil aktivirati množico, kar pa mu kljub vsem provokacijam oziroma vabilom v splošen kaos ni zares uspelo. Folk torej res ni norel, a gotovo smo bend poslušali od začetka do konca. Infernal War so svoj set odpičili v manj kot 45 minutah, nato pa oder prepustili norveškim Ragnarok.

Ragnarok so staroste norveškega black metala. So ekstremni predvsem zvokovno, saj so se vedno nagibali k precej hrupni zvočni podobi in toliko bolj izraznem fuck off odnosu. Za razliko od drugih skandinavskih bendov Ragnarok razen z besedili nikoli niso šokirali javnosti s kakšnimi vprašljivimi dejanji, izjavami ali podobami, gotovo pa so šli na živce tistim, ki so pozabili, da je black metal v svoji srži lahko tudi umazan, primitiven, enostaven, v bistvu netehničen, skorajda totalno old skul pank. Kvartet, ki ga piči že od leta 1994, je predstavljal svojo aktualno plato Psychopathology, s svojim nalezljivim primitivnim black metal izrazom pa dodobra napolnil spodnjo dvorano Orto Bara. Njihov set je bil razgiban, poslušljiv, čeprav je skozi čas tudi za odtenek zvodenel in določenim morda postal dolgočasen. Vendar so na srečo Ragnarok v dvorani obdržali veliko število ljudi in potrdili svoj nesmrtni status. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da so bili - kljub brutalnosti Infernal War in kultnosti Ragnarok - ljudje tam predvsem zaradi Marduk.

Pred njihovim nastopom je oder zakrila minimalna, rdeče in modre barve polna osvetlitev. Počasi je oder zakril tudi dim, medtem ko so ozadje namesto DJ-jevega glasbenega izbora polnili zvoki topovskega grmenja. Ob veliki zastavi s simbolom volka v pentagramu so oder natanko ob pol enajstih zasedli vokalist Mortuus, kitarist Morgan, basist in bobnar Fredrik. Napad se je pričel.

Marduk so nas tokrat popeljali skozi svoj hitrejši material. Otvorivši s pesmijo Panzer Division Marduk so Švedi od začetka držali hiter in brezkompromisen tempo, med komadi ponujali minimalno število besed, a v vsakem slučaju ljudi na polno navdušili. Atmosfera je bila mračna in skozi koncert vse bolj zadušljiva, umetno odrsko meglo je namreč začel zajedljivo prežemati vonj politega pira, prekajenega usnja in poceni deodorantov oziroma močnega švica, osvetlitev pa je bila morbidno rdeča. Black metal as fuck! A bend zaradi tega poslušalcev ni prikrajšal za natanko 70 minut programa, ki se je osredotočil na tematiko druge svetovne vojne, recimo že v omenjenem otvoritvenem komadu ali pa v pesmih The Blondbeast, Baptism By Fire, Of Hell's Fire ter v najnovejšem singlu Werwolf, s katerim napovedujejo album Viktoria. Seveda pa so Marduk vedno peli tudi o mračnih, okultnih vedah in spoznanjih ter močno kritizirali organizirane religije, kar sta tokrat izrazili pesmi Throne Of Rats in Clovenhoof  ali pa se preprosto prepustili plesu s Smrtjo v pesmih Burn My Coffin, Wolves in tako dalje.

Takoj po sklepni pesmi so Švedi zapustili oder, zadevo končali hitro in brez kakršnega koli pompa. V vsakem slučaju smo izkusili zelo dober dogodek, številčno zelo obiskan, pokazal pa je tudi, kako je black metal v Sloveniji še kako močan in živ.