Gala hala, Ljubljana, 10. 4. 2024

V sredo, desetega aprila, so se na presenetljivo vroč pomladni večer na Metelkovi zbrali ljubitelji psihedelične godbe. V Gala hali so namreč nastopili neopsihedelični rockerji Vinyl Williams. Gre za kalifornijski bend, ki je v Ljubljano priletel naravnost iz rodnega Los Angelesa, prav v naši prestolnici je namreč začel slab mesec trajajočo evropsko turnejo.

Na tem popotovanju skozi večinoma zahodno Evropo bo zasedbo Vinyl Williams spremljal francoski duo Tioklu, ki se je tako kot osrednji bend prvič predstavil na slovenski grudi. Z lo-fi dream popom je dvojec poskrbel, da tistim, ki so si vzeli čas in so prišli poslušat že predskupino, ni bilo žal. Teh se sicer ni nabralo veliko, tudi celotna Metelkova je bila ob začetku koncerta še povsem mrtva. Bolj živahno je bilo torej v Gala hali, kjer je dvojec iz Strasbourga s svojim eksperimentalnim popom iz maloštevilne publike izvabil prve plesne korake. Na koncertu je duo predstavil debitantski album The Electric Soup, ki je izšel konec februarja letos. 

V ospredju so bili modulirani zvoki Moogovega sintesajzerja, procesiranega skozi številne efekte, ki so poskrbeli za temačen atmosferičen zvok. Frontmanu skupine je to zvočno eksperimentiranje omogočal spreten bobnar. V nekaterih komadih je več minut igral enolično koračnico in s tem poskrbel za občutek transa in anksioznega pričakovanja konca. Ta je nastopil nenadoma, ko je bobnar sunkovito spremenil ritem, igranju pa dodal številna domiselna bobnarska dopolnila. Poleg sintesajzerjev frontman v komadih za ustvarjanje kompleksnejše zvočne konstelacije uporablja tudi kitaro, ki pa je ne igra na tradicionalen način. Kitara predstavlja še dodaten ritmični inštrument, trike scratchanja pa je prevzel neposredno od Toma Morella. Petinštiridesetminutni set dvojca Tioklu je občinstvo dobro sprejelo, ni pa izvabil kakšnega pretiranega navdušenja, ki bi nakazovalo, da se je zgodilo karkoli zares revolucionarnega.

Po kratkem premoru sta se Francoza na presenečenje publike vrnila na oder. Kaže, da sta za čas evropske turneje postala člana spremljevalnega benda, ki podpira idejnega vodjo projekta Vinyl Williams, Lionela Williamsa. Williams je že med postavljanjem opreme s svojo pojavo izžareval stereotipno kalifornijsko sproščenost, zato smo takoj dobili vtis, da gre za osebo, ki se ji nikamor ne mudi in zna uživati v trenutku. K temu je prispeval imidž ohlapnih hlač, znucanih superg in bujne afro pričeske, s katero spominja na mladega Wayna Kramerja iz detroitske protopank zasedbe MC5. 

Williams ni zgolj glasbenik, ampak je tudi vizualni in videoumetnik, ki vse projekcije in albumske ovitke ustvarja sam. Za svoje projekte uporablja tople in žive barve, ki se ujemajo z dokaj sladkim zvokom skupine. Ob lastnih projektih pa Williams sodeluje tudi z različnimi glasbeniki. Kot vizualni umetnik je ustvaril videospot za britanski duo Tears for Fears, marsikdo pa se je nevede z njegovimi glasbenimi senzibilnostmi spoznal z albumom Tunguzija zagrebškega benda Svemirko, za katerega je opravil mastering. 

Koncerti zasedbe Vinyl Williams so zasnovani kot večsenzorna izkušnja, glasbeno-vizualni projekti z maksimalističnimi podobami. Poleg glasbe integralno vlogo igrajo tudi hipnotične vizualizacije, ki so projicirane na platno v ozadju zasedbe. Z dobrimi vibracijami in avdiovizualno kombinacijo spominjajo na čase sanfranciške hipijske komune Haight-Ashbury. V to smer gre tudi glasba, ki bi jo lahko laično označili za psihedelični rock, pravzaprav pa gre za bolj kompleksno glasbo. Poleg psihedelije zaznamo vpliv shoegaza in tudi dream popa, kar potrjuje kombinacija zasanjanih vokalnih melodij in z reverbom prepojenih kitar.

Vinyl Williams so v Gala hali primarno predstavljali komade z novega, sedmega albuma Aeterna, ki je izšel avgusta lani. Toda v setu smo lahko slišali tudi starejše komade, med katerimi je L'Quasar z albuma Brunei požel največ navdušenja. V bendovih začetkih je Williams nastopal kot kitarist in občasno klaviaturist, v zadnjih letih pa je presedlal na Höfnerjev violinski bas. Z njim ustvarja temeljno melodijo, na katero nato drugi nalagajo plasti z efekti prepojenih zvočnih okraskov. Besedila spominjajo na legendarne Cocteau Twins, v morju efektov namreč ne moremo razbrati skoraj ničesar, kar pa konec koncev niti ni namen tovrstne glasbe. Besedila se tu umaknejo zvočni izkušnji.

Pred koncertom se je najavljalo noro psihedelično doživetje, toda na koncu ni bilo nič posebnega. V prvi vrsti so bile za to krive omejene projekcijske sposobnosti Gala hale. Glasba in vizualije so v nastopih Vinyl Williams neločljivo povezane, zaradi slabše projekcije je bila tako celostna izkušnja koncerta precej povprečna. Če bi zasedba igrala v večjih dvoranah z večjimi zvočnimi in predvsem projekcijskimi kapacitetami, bi bil koncert zagotovo veliko boljše doživetje. To velja izključno za vizualni vidik koncerta, zvočni del je bil namreč na visokem nivoju. To je morda celo nekoliko nenavadno, kajti kvartet je prvič nastopil v takšni postavi, kar se, presenetljivo, skorajda ni poznalo. To je zagotovo najlepši možen kompliment muzikalnim sposobnostim vseh nastopajočih. Prav tako je bilo lepo doživeti koncert, na katerem se obiskovalci prepustijo globokemu poslušanju muzike, ne pa lovljenju idealnih Instagram zgodb. V slabo uro trajajočem koncertu so Vinyl Williams z iznajdljivimi glasbenimi pasažami pripravili toplo zvočno sliko, ki je v Gala halo prinesla dobre vibracije. 

Williams je ob koncu nastopa deloval zadovoljen z obiskom in energijo okoli tridesetih ljudi, zbranih v Gala hali. Po lastnih besedah ni vedel, kaj lahko pričakuje od prvega nastopa na turneji in pri nas. Glasbenik ni bil potrt zaradi obiska, bi si pa nedvomno zaslužil večje število poslušalcev. Vizualno je bil koncert povprečen, toda muzika je pokazala, da so glasbene ideje Williamsa zelo prodorne, njegova neopsihedelija pa še kako aktualna.

RŠ recenzijo je pripravil vajenec Gregor.