više manje zauvijek, 2017

V milje med obilico na spletu dostopnih posnetkov shoegazerskih, dreampopovskih in sintpopovskih žanrskih vsebin je pred dobrim letom in pol s skladbo World Soul markantno vstopil ameriški glasbenik in producent Lionell Williams, ki je omenjen komad  kasneje objavil tudi s ploščo Brunei. Avtorja je tedaj spremljala številčno nestanovitna spremljevalna zasedba Vinyl Williams. Njihova stilska usmeritev se zdi kot nekakšen moderen poskus revitalizacije sintpopovskega zvoka, ki je odzvanjal skozi glasbe 80-ih let.  Z novejšimi tehničnimi orodji je Lionell sterilne in že neštetokrat slišane melodije poživil s poigravanjem z jakostjo, različnimi metodami odzvanjanja samplov, elektronskim utripanjem in pronicljivimi akustičnimi dekoracijami.

Z ustvarjalno vizijo ameriške zasedbe Vinyl Williams pa se je mimogrede poistovetil tudi zagrebški glasbenik Marko Vuković, ki je letos pod nadiimkom Svemirko objavil svoj prvenec Vanilija. A Marko ni obstal zgolj ob  črpanju navdiha pri omenjeni zasedbi, temveč je kot gostujočega sodelavca k novemu projektu zvabil prav Lionella Williamsa. Tako naključij v podobnosti glasbe med dvema izvajalcema niti ni potrebno beležiti. Vse skladbe je napisal, ozvočil in posnel Vuković sam, Williams pa je poskrbel za končno zvočno podobo plošče.

Zven albuma Vanilija je vzpostavljen skozi mešanico številnih zvočnih dinamik in razpoloženj. Mestoma tu sledimo zametkom plesne glasbe, spet drugič se nam v posamičnih skladbah pojavijo asociacije na dreampopovsko in psihedelično podtalje, tretjič  pa že stremimo po čimprejšnjem izteku sluzasto osladnih melodij in napevov.  Avtor se je ob oblikovanju skladb postavil v vlogo odpadnika, ki iz skrivnega zavetja še vedno skuša ostati na tekočem s prigodami ljudi, ki so mu bili nekoč blizu. Na podlagi melodij, ki živijo svoje - od same tekstovne vsebine plošče - ločeno življenje, pa je mogoče sklepati, da izpovedi in občutij ne želi zadržati le zase.

Avtorjeve izpovedi opremljajo opojne, melanholične in sanjave vibracije, ki vseskozi kličejo zvočne asociacije na vidnejše jugoslovanske psihedelične zasedbe ali na sintpop bende širšega mednarodnega prostora, kakršni so zaznamovali pompozna osemdeseta, denimo New Order.  Četudi tovrstni sklici na pretečeno glasbeno dobo ne obremenjujejo kompozicij na plošči Vanilija, pa bi od avtorja, ki se ga sicer drži sloves enega vidnejših oblikovalcev alternativne glasbene scene na področju Balkana, morda lahko pričakovali več kot zgolj recikliranje izpetih godb.  Onstran projekta Vanilija se Marko namreč udejstvuje tudi z nadiimkom Kimekai, pod katerim se izraziteje potoplja v eklektično zvočno eksperimentiranje.

Ob vnovičnem poslušanju postaja domnevna aktualnost Vukovićeve glasbe pod imenom Svemirko nekoliko vprašljiva. Ravno sodelovanje z Williamsom je pri marsikomu izzvalo pričakovanja izvirnega eteričnega projekta, a ob končnem sklepu je izkupiček morda obetavnega sodelovanja zares očiten zgolj po zvočno kakovostni produkciji glasbe na plošči. Četudi nostalgija po neobrzdanih osemdesetih predstavlja ključni sentiment prvenca Svemirka, je na njem težko zares locirati avtorjev lasten aktualni interpretativni doprinos. Odkar je ob retro popoidnih muzikah - ki so se zdele prežvečene že desetletje po njihovem dejanskem razcvetu - retorika obrnjena k oživitvi in povratku, je od izvajalcev pač smotrno pričakovati več svojeglavosti in radikalnejšega izraznega tolmačenja prvin znotraj žanra. Na trenutke se med poslušanjem plošče Vanilija celo zdi, da je avtor svoj zunanji vir navdiha kar nereflektirano utelesil, namesto da bi ga ponotranjil in iz njega napravil nekaj svojevrstnega.