samozaložba, 2024

Tema, temperature okoli ničle in rahel dež, ki ga hladen zimski veter nadležno nosi naokrog. Zastoji na cestah, poln javni prevoz in globoke luže na slabo zgrajenih pločnikih. Premočeni in premraženi se po dolgem delovnem dnevu raznih izzivov in preprek vrnemo domov v naša preplačana najemniška stanovanja. Lačni in žejni se za trenutek uležemo na posteljo, da bi nabrali dovolj energije za večerne opravke. Tokrat nam ne uspe, telo je izmučeno, vda se tudi glava, zato se napol samodejno zvijemo v položaj fetusa in se prepustimo toku brezupnih misli.

V naših slušalkah se predvajajo Joy Division, The Smiths, Elliott Smith ali katerikoli drugi melanholični izvajalec, ki nam v tistem trenutku povzroča še dodatne duševne bolečine. Kljub temu pa takrat nočemo ničesar drugega kot tovrstno glasbo. Marsikdo med nami se je najverjetneje že vprašal, zakaj pravzaprav to počnemo, zakaj si z glasbo natresemo še dodatno sol na rane. To na videz samodestruktivno delovanje pojasni švedski psiholog Patrik Juslin, ki trdi, da je eden glavnih razlogov za poslušanje melanholične glasbe v trenutkih čustvenih pretresov nekakšna tolažba, skozi katero sproščamo stres. Uživamo namreč v poustvarjanju močnih čustev, četudi so negativna. Lahko gre torej samo za podoživljanje afekta, v najboljšem primeru pa za katarzo, ki jo v takšnih trenutkih nujno potrebujemo. To pa pojasni, zakaj se nekateri med nami vedno znova vračamo v objem melanholične muzike.

Če bi nas v takšnih trenutkih ranljivosti uzrli s ptičje perspektive, bi bili videti nekako tako kot naslovnica debitantskega izdelka domače eksperimentalne rock zasedbe Vsemag. Albumski ovoj do potankosti oriše razpoloženje, ki ga posreduje plošča. Z zvokom glasbeniki mojstrsko zajamejo občutke brezupa in nam skozi soočenje z njim ponudijo roko, s katero se bomo lažje vzdignili. Uradno je plošča četrti album zasedbe, a so bili predhodni dolgometražci solo projekti Ožbeja Rakovca, ki sta se mu na novi plošči Desetina resnice pridružila še brat Jakob in oče Uroš. Takšni sestavi so pri nas onkraj narodnozabavne glasbe precejšnja redkost, ploščo Desetina resnice pa lahko označimo za njihov dejanski prvenec, ker jo je trio prvič ustvaril skupaj.

Album ni tako močno zasidran v ambientalni glasbi, kot so bili Ožbejevi samostojni projekti, ima pa plošča neverjetno zvočno globino, ki poskrbi za občutek, da Vsemag igrajo na dnu prepada. Ambientalne senzibilnosti so dopolnili z različnimi prvinami popularne glasbe, od širokih palet kitarskih linij do jazzovskih vložkov s saksofonom in klavirjem. Plošča je tako izvirna mešanica jazza, rocka in popoidne melodike. Posameznih form se ne držijo kot pijanec plota, temveč so z njimi pripravljeni eksperimentirati.

Prvi, naslovni komad nas z otožno akustično kitaro, govorjenim besedilom in brnečo ambientalno podlago takoj posrka v melanholično razpoloženje, iz katerega nas glasba ne izpusti vse do zaključka plošče. Ponudi nam pripovedna in globoko izpovedna besedila, ki dopolnjujejo melanholično, toda ne prav zares temačno glasbo. Kljub zavedanju, da gre za samoprodukcijo z omejenim finančnim zaledjem, je miks v nekaterih komadih precej moteč. To še posebej velja za omenjeno skladbo Desetina resnice, ki nakaže na vsebinsko pomembnost govorjenega besedila, a se z nejasnostjo vokala, ki ga pogoltne miks, takšna zasnova skladbe izkaže za neposrečeno.

Po akustičnem uvodu sledijo nekoliko bolj rockerski prijemi v kitarskih rifih komada Votlo telo. Trši vložki se nadaljujejo tudi v vrhunec albuma, skladbo Zvito oko. Poslušamo jo lahko vedno in povsod, kar težko trdimo za preostale skladbe na plošči, ki so veliko bolj specifične in zahtevajo drugačno razpoloženje. V komadu izstopa tudi z odmevom prepojen robotski vokal, ki poskrbi za še večjo raznolikost pristopov na glasbeno precej odprtem in eksperimentalnem albumu. Slišimo nekaj nojza in predvsem drona, v uvodu skladbe Krik, kri in raze pa slišimo tudi ambientalno elektroniko. Omenjeni komad je zaradi krikov obupa zahtevnejši in bo nedvomno preizkušnja za marsikaterega poslušalca. Kljub različnim žanrskim poigravanjem album kot celota vztrajno ohranja napeto čustveno razpoloženje. To velja tako za ambientalno dvominutno zvočno kakofonijo Sinova, z jazz prijemi prežeto skladbo Objameš me vase, kot tudi za akustično balado Iztrgal te bom, ki z nežnimi kitarskimi pasažami še dodatno okrepi ranljivost glasbe z albuma.

Plošče Desetina resnice ne moremo razglasiti za prijetno glasbeno izkušnjo, ima pa takšna muzika jasno vlogo in nam lahko pomaga pri premagovanju najtežjih trenutkov. Zasedba je z naslovnico namignila, da se zaveda namena svojega izdelka. Ob poslušanju te glasbe bi se najraje zvili v položaj fetusa in čakali, da vse mine. Povzroča kratkoročno bolečino in nam dolgoročno pomaga, da težke trenutke lažje sprocesiramo. Od začetka od konca se je drži močan čustveni naboj, ki nam pomaga glasbo povezati z lastnimi izkušnjami.

Marsikomu se bo zdela pohvala tovrstne glasbe nenavadna, na nek način morda celo duševno destruktivna. Obtožbe o jamranju in vsesplošnem »furanju safra« so pogoste, a dokazano zgrešijo poanto depresivnejše muzike. Po težkem dnevu kdaj enostavno zaleže samo ležanje ob melanholični glasbi. Vsemagu je uspelo ustvariti album, ki si ga bomo ob takšnih dneh vedno želeli za družbo.