Orto bar, Ljubljana, 26. 10. 2022

Težko je spisati uvod o koncertu, ki se je pred dvema dnevoma zgodil v ljubljanskem Orto baru. Namreč, gre za metal koncert, ki jih je letos vsaj v Ljubljani izjemno veliko. Bendi so bolj ali manj znani, res pa je, da je hkrati dokaj nenavadna tudi kombinacija skupin, ki vsaj na prvi pogled in posluh ne kažejo skupnega imenovalca. A kot je nenavadna in, priznajmo si, tudi čudovita letošnja oktobrska jesen, tako je nenavadna in zvočno čudovita, med seboj dopolnjujoča se tudi oktobrska metalska kombinacija, ki je skorajda popolnoma zafilala Orto bar.

Oder so si delili Stygian Bough, Incantation in Wolves in the Throne Room. Trije bendi imajo na prvi posluh in z morda površnim sklepanjem stilsko le malo skupnega, a ko jih poslušate enega za drugim, slišite, da v tem vrstnem redu tvorijo zelo dinamično glasbeno dogajanje – prvi so počasni, mračni, masivni. Drugi so masivni, mračni, in čeprav njihovo glasbo tvori delež počasnosti, vendarle tudi hitri. Tretji so najprej hitri, ne več toliko zvočno masivni, le občasno počasni, vsekakor pa čudovito mračni. In po odzivu publike sodeč, je bilo več kot jasno, da je na prvi posluh nenavadna kombinacija res bila zmagovita v vseh pogledih.

Kolikor vemo, so se v Sloveniji prvič ustavili Stygian Bough, sodelovalni projekt ameriških zasedb Bell Witch in Aerial Ruin. Trio se je združil pred nekaj leti, sam koncept ustvarjanja, ideja nastanka in še kaj pa so zelo dobro pojasnjeni na njihovem Bandcamp profilu. Prebiranje slednjega seveda za doživljanje njihovega koncerta ni nujno, verjetno pa obogati že tako dobro izkušnjo. Gledati in poslušati živ nastop Stygian Bough ni običajno koncertno doživetje. Zelo malo verjetno je namreč, da boste na ta bend hedbengali ali mošali, prej se boste zasanjano zibali. Ni pa nujno, da bo ta sanjavost prijetna.

Dve skladbi, ki ju je trio odigral v štiridesetih minutah, sta bili resda počasni, a zvočno izjemno masivni, emotivno zelo nabiti in v niansah neverjetno razgibani. Čisti in growlasti vokali, monolitni rifi, ki jih presekajo zasanjane kitarske pasaže, nekakšen plemenski ritem hipnotičnega bobna in nobenih govorov. Bendu, ki se tudi ne premika veliko, se pozna, da ga preobračajo neizmerljivo mogočni valovi čustev in se odražajo v govorici telesa. Če le dobite priložnost, obiščite koncert zasedbe Stygian Bough ali pa poiščite njihov studijski prvenec in se mu prepustite.

Komaj je popustil hipnotični učinek otvoritvenega benda, so oder v soju zlovešče zelene svetlobe že zapolnili zvoki govora, ki ga pozna vsak pravi poznavalec horrorjev – gre namreč za uvodni govor o Knjigi mrtvih, Necronomicon Ex Mortus, ki odpira kultni film Evil Dead II. Ob koncu govora so oder zasedli staroste svetovne death doom scene, Incantation, ki smo jih nedolgo tega videli na festivalu Metaldays. Tokrat so se vrnili z drugačno in krajšo setlisto, ki pa je dobro zajela tako najnovejši album kot njihove stare plošče in mnoge, v živo dostikrat še nezaigrane hite. So pa bili komadi tokrat bolj doomsterski kot deathmetalski. 

Bend z rušilnim zvokom in kombinacijo hitrega in pokopališko počasnega slavi tri desetletja blasfemičnega death doom metala, obiskovalci v dvorani pa so mu jedli iz roke in se s telesi prepustili divjemu plesu. Več in podrobneje boste o treh desetletjih blasfemije slišali v torek, 1. novembra, v oddaji Metal detektor, ko bomo z vami podelili intervju z vokalistom in kitaristom zasedbe Incantation, Johnom McEnteejem, ki je nastal tik pred koncertom v Orto baru.

Orto bar je bil okrog desete večerne ure že nabito poln, ljudje pa vidno zadovoljni. Zaloge energije so se spet vrnile z nastopom ameriških black metalcev Wolves in the Throne Room, ki so se v Sloveniji znova ustavili po nekaj letih, tokrat pa so predstavljali najnovejši album Primordial Arcana. Kvartet je v dobri uri odigral šest komadov, pri tem pa se je osredotočil na aktualni album.

Otvoritveni komad Mountain Magick je pokazal, da so bili brata Weaver in njuna spremljevalna člana lačni evropskih odrov, čeprav so v intervjujih še lani trdili, da ne čutijo potrebe po nastopih. A bend je po dolgi koncertni pavzi prišel nazaj osvežen in močan ter, seveda, lačen. Neverjetno je, kako temu bendu uspe biti tako hiter, a hkrati tako hipnotičen in pomirjujoč. Po eni strani lahko razumemo pomen zasedbe, ki je svetu pokazala, da je ameriški black metal lahko več kot zgolj opevanje vikinških sag ali žvečenje diaboličnih klišejev, po drugi strani pa je tudi jasno, zakaj ljudje v množicah drvijo na njene koncerte. 

Kot pri prvem bendu je publika tudi pri Wolves in the Throne Room zvoke in melodije prvenstveno čutila, šele nato poslušala, sploh pri zadnji skladbi, ki je polnila dvorano dobrih sedemnajst minut. Hipnotičnost njihovega glasbenega rituala je bila obogatena še s sijajno kombinacijo odrskih luči. Te so v prevladujočem spektru rdeče in oranžne barve prodirale v dušo skozi megleno kopreno, ki je zvoke apalaškega black metala, kakor ga pogosto poimenujejo mediji, kadar govorijo o Wolves in the Throne Room, vizualno obogatila z občutjem lepe, a klasično melanholične jeseni.

In tako, kot se je koncertni večer začel, se je po eni uri in nekaj minutah tudi končal. Ekstremni metal ima res veliko obrazov, in fino je bilo videti, kako lahko publika iz Slovenije, Hrvaške in od drugod doživi to raznolikost. Vsekakor drži eno – vsi so to raznolikost doživeli z otipljivim zadovoljstvom.