Channel Zero, 6.12.2016

 

Konec leta se počasi približuje, z njim pa tudi izbor za naj album leta. Kdor se ima za ljubitelja glasbe, stvar nedvomno vzame resno, z dobro mero vznemirjenja, četudi svojih glavnih izborov nikoli ne pove naglas. Dejstvo pa je, da so takšni pogovori o glasbi nadvse zanimivi. Naj gre za napeto debato s sodelavci, sošolci, nenazadnje tudi s starši, do konflikta pridemo vedno. Po vsem premletem sledijo strinjanja, nestrinjanja, vnovična skupna poslušanja, tudi enodnevne nepotrebne zamere. Ko pa se človeku že zdi, da je večino zaobjel, pride nova neizmuzljiva tema – koncert leta. Ta velikokrat pripomore k izboru albuma leta, še bolj kot to pa spomni na dogodke, ki smo jih obiskali oziroma zamudili. Torkov koncert Wrekmeister Harmonies v Channel Zeru na Metelkovi je nedvomno primeren za takšne debate.

Wrekmeister Harmonies najlažje opišemo kot eksperimentalni glasbeni kolektiv. Njegov ustanovni član JR Robinson že od samih začetkov sodeluje z različnimi glasbeniki čikaškega podtalja in širše, na letošnjem albumu Light Falls pa je poleg Esther Shaw, ki je stalna članica od albuma Then It All Came Down leta 2014, zbral ekipo zasedbe Goodspeed You! Black Emperor. Album Light Falls je inspiriran po knjigi Se Questo E un Uomo oziroma v angleškem prevodu If This Is A Man italijanskega židovskega pisatelja in kemika Prima Levija, ki je bil ujetnik v Auschwitzu. JR na albumu zaobjema temno stran današnje družbe, resignacijo, pesimizem in napačno izbrane smeri na vsakem življenjskem križišču in to večinoma preko same glasbe. Za več poglobljenosti v album pa priporočamo poslušanje torkovega RŠ intervjuja …

Ob JR-u na kitari in Esther Shaw s klaviaturami in violino  Wreckmeister Harmonies v živo sestavljajo še Dana Schechter iz Insect Ark na lap steel kitari, Timothy Herzog iz Goodspeed You!  Black Emperor za bobni in Martin Farmer na basu. Brez predskupine in z nekaj minutami zamude je zasedba po zatemnitvi luči pričela svoj nastop. Sama prevlada glasbenikov nad prostorom se je čutila že ob prvem odigranem čistem tonu kitare, ki je presekal predhodno staro rock'n'roll glasbo v klubu. Vse, kar je sladilo, se je samo še stopnjevalo v smislu ambientalnosti. Glasba Wrekmeister Harmonies združuje veliko različnih žanrov. Na momente JR-jev vokal pade tako nizko in hripavo, da že ob minimalni spremljavi ostalih članov zasedba izkazuje folkovski karakter. Esther ima pogosto vlogo le ozadnjega vokala, ki s pomočjo efekta odmeva večkrat deluje kot krik iz daljav. Njeno igranje variira od nežnejših minimalizmov klasičnih glasb prek močnejših klaviaturskih poudarjanj, pa do sunkovitih prehodov na violino, s katero zatrese kolena še tako črnogledemu poslušalcu. Katarzični učinek bend kot celota doseže ob glasnem zidu distorzije, v katerem prevladujejo dialogi med violino in lap steel kitaro. Očitna zvokovna širina se je izjemno jasno občutila denimo ob komadu Gathering, ki kljub nižjim zamazanim tonom odpira pot enostavnim klavirskim harmonijam.

Ob rahlo pretihem, a dobrem zvoku v dvorani se bend kljub nekaj tehničnim težavam ni pustil motiti. Kontrola nad napetostjo glasbe je tako nemoteno rasla tudi ob nekaj prekinitvah med komadi. Vsi odigrani motivi, odzveni feedbackov in dronerskih vlečenj so lepo prišli do izraza. Če se zdaj vrnemo na začetek, je bil to eden tistih koncertov, ki brez problemov pride v drugi krog izbora za naj koncert nekega obdobja. Leta pa še vedno ni konec …