Klub Gromka, 16. 2. 2017

Serialka Gromki Onkraj je prestala prvi letošnji preizkus priprave glasnega, nepredvidljivega in posledično toliko bolj zanimivega glasbenega dogodka. Kombinacija domačih zasedb Tria oOo in Koromač ter Švicarjev Zaperlipopette! se je izkazala za zvočno primerno in s strani publike dobro sprejeto mešanico. Če bi iskali skupni imenovalec vseh treh zasedb, bi bila to legendarna skladba Batman prav tako legendarne zasedbe Naked City, pa naj gre za asociacijo na zvok, neobremenjenost in eksplozivnost ali stripovski performans.

S koncertom je najprej pričel mladi primorski sekstet Koromač, ki je v sklopu karavane Klubskega maratona 2013 dodobra razburkal slovensko klubovje v postavi saksofonista, basista, dveh kitaristov in prav tako dveh bobnarjev. Konec leta 2015 so verzije svojih skladb zabeležili še na dolgometražni plošči Punk Enough?, ki po tokratni postavi zasedbe predstavlja njihov prvenec. Na odru so se pred sicer še bolj plašno publiko suvereno lotili naskoka na svoj le deloma začrtani glasbeni repertoar, ki po zvoku spominja na mešanico večine projektov, pri katerih je sodeloval angleški basist in kitarist Fred Frith. Pri tem se lahko nanašamo tako na bolj jazzerski in z detajli saksofona obogateni zasedbi Naked City in Henry Cow ali pa na avant-rockerje Massacre, ki slovijo po še trših kaotičnih riffih. Svojo izvorno punkovsko izraznost so živahno prenesli na oder Gromke ter jo, kot smo že vajeni, nadgradili s tradicijo jazza, ki so jo presekali tudi s power metal prijemi in avantgardnimi koncepti.

Koncert zasedbe Koromač je nato približno na polovici presekal trio oOo, ki je v svoji neobremenjujoči impro maniri predstavil nekaj skladb s svoje januarja izdane plošče oOotroOoške. Seveda pa pesmi še zdaleč niso namenjene najmlajšim, temveč z ironično predstavitvijo le-teh ciljajo na vse druge publike. S sproščenim nastopom kar pod odrom se je prekaljeni ljubljanski trojček loteval ekspresivnega recitiranja pesmi, podkrepljenega s kaotičnim ritmom, ostrimi kitarami ter naključnimi saksofonskimi in sintovskimi vložki. Je bil pa njihov samostojni nastop relativno kratek. Ko so oOo odigrali še zadnjo ˝otroško˝, so se na oder pričeli vračati člani zasedbe Koromač in se v stilu koncepta PoOovezovanj, ki ga oOo prakticirajo redno, še v zadnji seansi skupinsko lotili muziciranja v neznane vode.

Po tej izkušnji in po odhodu zasedbe oOo se je pričel še drugi del koncerta Koromač, tokrat v še bolj živahnem in hvaležnem vzdušju, saj se je Gromka dodobra napolnila in ogrela. V drugem delu nastopa so Koromač v živo še enkrat potrdili svojo nepredvidljivo žanrsko hibridnost in izrabili ves diapozon svojih inštrumentov. Relativna velikost zasedbe jim omogoča močno zvočno intenziteto, slednjo pa še posebej barva saksofon, ki na neki način nadomešča nenavzočnost vokala.

Sledil je še sklepni del koncertnega programa - nastop švicarskega kolektiva Zaperlipopette!, ki svoj eksperimentalni punk in matematični rock sicer ustvarja kot trio bobnarja, kitarista in klaviaturista, a je zavoljo performansa vedno prisoten še vsaj dodatni animator in občasni vokalist. V pisanih kombinezonih nekakšnih padlih stripovskih superherojev in s prazničnimi okraski so pripravili pravo fiktivno rojstnodnevno zabavo, katere intenzivnost se je stopnjevala do konca koncerta. Njihova formula za skoraj cirkuško atrakcijo je preprosta: malo kitare, bobnov, dretja in otroških casio sintov, ki jih spraviš v primerna matematična razmerja in jih začiniš s piksno pira. Med poskočnim rajanjem, ki ga je zasedba Zaperlipopette! spodbujala posredno prek dražljajev glasbe in neposredno prek besednega sugeriranja, so se na nas postopoma vsule salve različnih rojstnodnevnih rekvizitov. V našem primeru je šlo za pisane trakove, žogice in balone, ki so nato krožili po prostoru Gromke. V nekem momentu je fiktivni slavljenec zasedbe izrazil še željo, da napravi skupinsko sliko vseh praznovalcev, torej z vsemi obiskovalci.

Vsi ti detajli pa so morda na trenutke preusmerjali pozornost od same glasbe. Pogovor po koncertu se je zato odvijal predvsem o obravnavi same performativnosti zasedbe in v smer, da tudi če muzika ne bi bila kvalitetna, bi performans dobro uspel. Vendar bi besede lahko tudi premetali in rekli, da tudi če performans ne bi bil dober, bi muzika še vedno prepričala. Kljub navidezni naključnosti Zaperlipopette! namreč poskrbijo za usklajen kitarsko-bobnarski glasbeni napad, ki ga z detajli dopolnjuje všečen shizofren in psihedeličen sintovski vzorec. Ni kaj, v Gromki je bilo praznično. Gotovo uspešen skupinski rojstni dan!