Vašhau / Rudnik Trbovlje, 6. - 7. 6. 2014

V starih prostorih trboveljskega rudnika je pretekli vikend močno zagrmelo. A to ni bil standardni trušč, obvezno zlo ob delovanju težke rudarske mašinerije, pač pa je šlo za namensko, popolnoma načrtovano, pa vseeno neukročeno zvočno rešetanje. Zgodil se je namreč prvi zasavski Noisefest, mednarodni festival glasbe oziroma anti glasbe in hrupa, kot nadaljevanje že več kot desetletne tradicije ljubljanskega Nojzfesta, ki pa letos ni doživel preporoda. Pobudo in organizacijo za širjenje nojzovske estetike onkraj prestolnice je tokrat prevzel Neven M. Agalma, eden izmed bolj vidnih akterjev na domači hrupni sceni, k sodelovanju pa je povabil pisano druščino nojzerjev, tako starih znancev scene kot tudi svežih imen.

Noise kot glasbeni pojem je zanimiv pojav. Medtem ko lahko večino glasbenih zvrsti na hitro opišemo in vanje popredalčkamo izvajalce glede na njihove skupne lastnosti, se nam pri noisu stroga definicija spretno izmika. Razlog za to je v dejstvu, da pri noisu bolj kot o žanru govorimo o pristopu. Gre za svobodno do-it-yourself, torej naredi-sam estetiko, ki v ospredje ne postavlja končnega izdelka kot tudi ne izvajalca samega, pač pa ceni predvsem proces ustvarjanja in samo izkustvo zvočnega in fizičnega dogajanja. Nastopajoči niso omejeni z umetniškimi konvencijami in pričakovanji poslušalstva, temveč le s svojo domišljijo. Po domače, v nojzu špila karkoli, od kontrabasa do motorke, od bobnov do selotejpa.

Tudi s stališča ciljne publike je noise edinstven pojem. Najbližja primerjava bi bila verjetno s konceptom kultnosti v popularni kulturi. Gre za relativno majhno bazo interesentov, ki maloštevilčnost nadoknadijo z gorečo predanostjo in neusahljivim apetitom za zvok. Postati nojzer ne pomeni poslušanja izključno glasbe, označene kot ‘noise music’, pa tudi ne specifičnega načina oblačenja ali obnašanja. Nojzer ne le posluša zvok, pač pa ga živi. Zvoki, ki so kot posledica industrializacije prodrli v človeški svet dojemanja in mu v sodobnem času zavladali, zanj niso motnja tišine, ampak nova oblika glasbe. V tem smislu gre prav zares za glasbo prihodnosti, za karšno je noise označil skladatelj Luigi Russolo, takoimenovani oče hrupa, čigar tekst ‘The Art of Noise’ recenzent toplo priporoča vsem morebitnim interesentom.

Da ne zapademo pregloboko v teoretiziranje o hrupu, se pomaknimo raje kar na konkretno festivalsko dogajanje. Osrednje dogajanje se je odvilo v nadzemnem delu rudnika Trbovlje-Hrastnik, točneje v vašhau-u, se pravi, rudarski garderobi in kopalnici. Garderoba, kjer je v dveh nočeh nastopilo okoli trideset performerjev, je visok prostor z visečimi verigami in kavlji, na katere so rudarji obešali svoja delovna oblačila. Z zadušeno osvetljavo je tako sam prostor brez dodatne dekoracije poskrbel za zares edinstven ambient. V manjši kopalnici je bila v soju rdečih luči postavljena fotografska razstava Tilena Sotlerja in Mitje Ličarja, Prizori iz knjižnice. Že sam sprehod do tega prostora bi lahko imeli za zvočno doživetje, saj se je hrup nastopajočih razlegal po celotnem objektu in dosegal različne resonance glede na položaj poslušalca v prostoru.

Na oba večera se je dogajanje začelo okoli osmih zvečer in s precej kratkimi premori ter brez napovedi nastopajočih vztrajalo do zgodnjih jutranjih ur. Tako bi bil poskus prisostvovanja vsem nastopom skorajda nemogoč, zagotovo pa tudi rahlo mazohističen, saj nobeden od nastopajočih ni skoparil z glasnostjo. Povprečna dolžina nastopov je bila okoli petnajst minut, v zgornji meji do tričetrt ure, najkrajši pa tudi le po nekaj minut, kar je dokaj primeren razpon za tovrstno glasbo. Navsezadnje le gre za brezkompromisen hrup, ki še tako predanemu nojzerju ob dolgotrajni izpostavitvi zvrta luknjo v bobnič. Marsikdo je posegel po čepkih za ušesa in tako za ceno lastnega zdravja žrtvoval zgornji del frekvenčnega spektra. Opisovanje samega zvoka posameznih nastopajočih bi bilo kratkomalo nesmiselno. Zvočni kaos, ki ga poslušalec doživi ob taki glasnosti, hitro odvzame sposobnost verbalnega opisa in ga prisili v skorajda meditativno stanje. Tudi projekcija, ki je prodirala skozi vrste visečih verig, ni nosila konkretnih pomenov, ampak je delovala bolj kot neke vrste mantra, ki zaposli oko, da se izostrijo ostala čutila.

Za marsikoga so najzanimivejši aspekt festivala bila orodja, ki so jih nastopajoči uporabljali za tvorbo zvoka. Večina performerjev je pred sabo imela cele palete elektronskih efektov, tako serijskih naprav kot tudi doma ustvarjenih mašin, nekateri pa so posegli tudi po bolj ekspresivnih metodah. Tako smo lahko opazovali in poslušali na primer udrihanje z bičem po kitari in kitaristu, žvenket aluminijaste folije, prilepljene na zvočnik, drsanje violinskega loka po ozvočenih verigah, podiranje miz in stolov, uničevanje opreme in nečloveško kričanje. Pogosta je bila uporaba piezo-električnih oziroma kontaktnih mikrofonov, ki namesto zvočnih vibracij pobirajo fizične tresljaje in jih prevajajo v električni signal. Tako lahko vsako telo in površina tvori različne zvočne efekte, med njimi na primer resonance napetega selotejpa in drgnjenje ozvočenega flomastra po papirju.

Kot pa je navada pri tovrstnih dogodkih, tudi na letošnjem festivalu hrupa ni bilo prehude gneče. Kljub vabilu vsem radovednim, ki ga je Neven izrekel v intervjujih pred festivalom, je publika dajala občutek, da gre večinoma za nojz-gurmane, ki vedo, po kaj so prišli, in ne za naključne poslušalce, ki si hočejo razširiti obzorja. Rezultat je bil tako zares topel sprejem in vedno iskren aplavz nastopajočim, po drugi strani pa je umanjkal tisti festivalski občutek stalnega dogajanja. Morda je bil problem v odročni lokaciji, morda pa celo v sami naravi hrupne godbe, saj ne gre zanikati, da noise od poslušalca zahteva nekoliko več truda kot druge zvrsti. A ta trud je definitivno poplačan - morda bo do naslednjega leta to razumela širša skupina ljudi.