The Canyon Observer: Figura

Recenzija izdelka
11. 1. 2023 - 19.00

Kapa Records, 2023

 

Po štirih letih in vsem še predobro znanih spletih družbenih in političnih melodram v domačem prostoru smo končno dočakali pravzaprav že nekaj časa težko pričakovan nastop novega obdobja verjetno ene bolj širokopoteznih, zagotovo pa najglasnejših domačih ekstremnokitarskih entitet. Po doomersko huronski kovinarji The Canyon Observer se po subtilnih, a pomembnih transformacijah v izrazu, ki jih v najostrejši obliki naznanjajo presečišča sprememb v postavi, komponističnih pristopih in stilistični drži na ploščah FVCK in NØLL vračajo v nadvse atraktivni pojavnosti – kot inštrumentalno in estetsko pretkano revidirana Figura. Zdi se, da se je bend v zadnjih obdobjih ustvarjanja postavil pred preizkušnjo tehtanja praktičnih izraznih mej tradicionalne, kitarsko dominirane bendovske postavitve. V skoraj zornovski maniri so – v znamenju želje po celoviti rekonfiguraciji sounda v svoj žilav metalski primež povabili glasbenike različnih muzikalnih predispozicij, idejnih in estetskih podnožij. V Figuro so vstopili Jure Boršič na altovskem in Jasna Kolar na baritonskem saksofonu, Gašper Prus kot dodatni bobnarski mašinfurar in čelistki Tadeja Žele in Katarina Kozjek.

Nova, spet precej drugačna plošča domačih umetelnih postmetalcev
 / 17. 5. 2018

Prva peterka ostaja enaka kot na prejšnji plošči NØLL in temu primerno bend tudi kot razširjena formacija do neke mere upravlja z že preverjenimi formalnimi zastavki in aranžmajskimi gestami – kar je, da ne bo pomote, po svoje vselej dobrodošlo. Ne gre namreč za to, da bi Canyoni delali togo, ziheraško muziko. Kdor jih spremlja od samega začetka, dobro ve, da pravzaprav nikoli ni bilo tako, da so vendarle bend, ki kalkulira dolgoročno, ki si svojo godbo prizadeva eksponentno nadgrajevati oziroma vsaj pragmatično dopolnjevati glede na sveže porojene usmeritvene zamisli. Hkrati se pač dobro zavedajo, kaj znajo najbolje in v mejah česa lahko še tako temeljito švasajo, ne da bi izgubili na učinkovitosti. Na novem albumu tako – kar zadeva zapolnjevanje pravnomočno doomerske avre in tisti, do zdaj že vsem znan, presneto sluzast rifovski sveženj – ostajajo v coni relativnega udobja, a v ključnem trenutku jim uspe, da se z velikim korakom presežejo. Nov, intersekcijski tip komuniciranja pri delu je, kot kaže, omogočil formacijo konkretno izpopolnjene komponistične senzibilnosti. Skladbe na Figuri so namreč izredno čuječe zastavljene – pasaže so tematsko heterogene, prehodi utekočinjeni, obča dinamika pa v intenzivnosti ravno toliko razpršena, da se trenutki tistega pošastnega neblagoglasja ne zgolj patetično zvračajo sami nase.

Resignacija histeričnega uma
 / 18. 1. 2018

Konkretno velja spregovoriti tudi o razširjenem inštrumentariju oziroma natančneje o principih vključevanja pihalcev in godalcev v prvenstveno kitarsko bojno polje in multiplo metalsko stilsko konstelacijo. Ob nepravem pristopu lahko tovrstno početje rezultira izrazito neposrečeno. Že akt skupinskega muziciranja glasbenikov, ki v osnovi prihajajo s skoraj povsem različnih stilskih polj, je presneto zahtevna naloga, kaj šele celostno oblikovanje albuma kot samostojne konceptualne enote. Poglejmo denimo oktobra lani izdano live ploščo An Eternal Reminder of Not Today, plod koncertnega sodelovanja neutrudljivega saksofonista Petra Brötzmanna in ameriških hrupnežev Oxbow. Pihalčevo brzostrelstvo v tem kontekstu na več mestih deluje kot zgolj goli ornament benda v prvenstvu. V kompozicijah ni novonastalega prostora za vzajemnejša zvočna mreženja – kot da o posameznih muzičističnih vlogah niso izvedli tehtnega premisleka. The Canyon Observer pa v novi Figuri – podobno recimo že nekaj časa počne čudovito opolzki Koromač – ravno v tem oziru postopajo neprimerljivo pretehtano. Boršič se včasih bolj, drugič manj vljudno razpiha ravno na pravih mestih in kot se spodobi. Uvodni part čela v komadu Koža s premetenim, lihim kitarskim rifom tvori vpadljivo oster kontrapunkt in zvočnost, ki, milo rečeno, trga gate.

»LET'S FUCK, ... I'LL FUCK ANYTHING THAT MOVES!«
 / 12. 1. 2020

V smislu celostnega glasbenega poteka Figura koketira z epskim in dramatičnim, ki se hranita s preciznim odbiranjem silovitosti. Tu, pa tudi pri splošnem sooblikovanju atmosfere, veliko pripomorejo vokalni nastopi in hrupovski vložki Matica Babiča. Babič se zna srdito in voluminozno odpreti, kdaj drugič, nekje na sredini skladbe Križ denimo, pa v glasu groteskno utelesiti kronično nalomljen hrbet. Vokalizira spretno, skratka, v častitljivo obsežnem barvnem in teksturnem spektru in se v kompozicijah hkrati kaže kot integralen, nenadomestljiv člen sounda. Na albumu je, mimogrede, kar nekaj momentov povsem zlóženega, na štimungo osredinjenega zvočnega dela – ta predstavlja več kot dobrodošel protipol nepopustljivo agresivnemu predelu temperamenta navzočega izraza. Kri je verjetno najboljši primer tovrstnega kontrasta v vzdušju in avri, kontrasta, ki v Figuro zapečati izkušnjo vseskozi vznemirljive čustvene sprave.

Na domači grudi je ekstremne kitarske muzike veliko, a upali bi si reči, da je še največ takšne, ki tej plošči niti do gležnjev ne seže. The Canyon Observer si bodo s Figuro bržkone nabrali nekaj dragocenega občinstva iz krogov spoštovalcev robnojazzovskih in drugih pustolovksih muzik. Vprašanje pa je, koliko časa bo na novo konfigurirana zasedba obstala in kam točno se ima namen uperiti. Težko je namreč ne verjeti, da se bodo Canyoni čez čas vrnili v povsem sveži slogovni in estetski postavitvi. Za zdaj lahko le upamo, da se – morda po čistem naključju – zapletejo v še kakšen izrecno eksperimentalen, morda celo docela improvizatorski kontekst. Tovrstnih intersekcijskih poskusov je pri nas vendarle premalo. V glavnem; navijamo.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

služijo stavki, kot so "Kdor jih spremlja od samega začetka, dobro ve..."?

služi pričujoče vprašanje?

prjatli vprašajo me: čemu

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.