* foto: Aleš Rosa / Kino Šiška 

Kino Šiška, Ljubljana, 10. 12. 2019

Vse se je začelo s točko. S točko, ki se razpoči v tridimenzionalni prostor. V prostor, iz katerega nastane kompleksnejša kaotična struktura, ki se konstantno širi in transformira. Po naših časovnih smernicah sodeč, poslušalci oziroma gledalci precej kmalu doživimo aha moment – Droljc nas vodi po vesolju. A ravno v trenutku, ko se počutimo udobno nameščene v položajih opazovalcev kozmičnega formiranja predobstoječih neinformacij, sliko zaglitcha in nas, kot bi ono reklo: »Naj bo luč!«, sooči s strah vzbujajočo sterilno belino, ki nas spomni na prizor iz japonskega filma Symbol. Ko se namreč protagonist zbudi v popolnoma prazni beli sobi, iz katere skuša nato v nadaljevanju pobegniti. Na tem mestu je smiselno uporabiti tudi analogijo z idejami Ryjojija Ikede, ki nas v svojih delih – v primeru, da nam ne uspe ohraniti digitalnih informacij kot glavnih artefaktov sodobnega časa – opozarja na potencialni konec civilizacije. A ta groza v našem primeru na srečo traja le za kratek trenutek. Ko Tadej nazaj prikliče točko, ki hkrati vrne tudi zvok, se spet počutimo varno v svojih minljivih telesnih jazih, podvrženih nenehni napetosti med zvokom in sliko kot dvema nasprotujočima si silama. Tenzija je tokrat tisto, kar osvobaja.

Pravkar smo interpretirali prvo izmed treh del, predstavljenih v sklopu torkovega večera v ljubljanskem Kinu Šiška. Avdiovizualna kompozicija Capillaries Capillaries je doktorski projekt slovenskega interdisciplinarnega umetnika Tadeja Droljca, ki je bil za realizacijo svojih tehnično izpopolnjenih projektov primoran študirati na angleški univerzi Huddersfield. A umetnik Droljc v kontekstu Radia Študent ne bi smel potrebovati posebne uverture, saj je bil v preteklosti tudi sodelavec, v pogovorih z njim pa se je že kar precej povedalo. Poleg tega je dogodek v lokalnem prostoru lepo odmeval tudi v drugih medijih.

Vendar pa naj poslušalce vseeno seznanimo z dejstvom, da je kompozicija nastala v računalniškem programu, ki avtorju omogoča, da s premikanjem kateregakoli tridimenzionalno umeščenega delca, ki je tudi povezan z eno granulo zvočne sinteze, v realnem času rokuje z zvokom in tudi spreminja ritmične vzorce. V intervjuju z Draganom Živadinovim je Droljc razložil, da je granularna sinteza tehnika, ki audio signal razbije na majhne delce. Ob Droljcevi uporabi takšne metode smo kot publika doživeli – recimo temu – sinestetično izkušnjo, kar v psihofiziki in nevrologiji pomeni aktivacijo naših navzkrižnih senzoričnih modalitet. Ne glede na to, da je že splošno znano, da se na zvok venomer odzivamo tudi fiziološko – in da ta lahko povzroči metabolične efekte, na primer slabost – bi radi izpostavili, da je Tadeju z izzivanjem sinestezije uspelo! Ko smo skoraj nepremično opazovali in poslušali nastajajočo in izginjajočo materijo, smo hkrati čutili tudi, kako se ta pretaka skozi naša mehanska telesa.    

V drugem delu je Tadej Droljc nato v sodelovanju s španskim umetnikom Elíasom Merinom predstavil projekt Synspecies, ki je deloval kot nekakšna nadgradnja predhodnega Capillaries Capillaries. Večdimenzionalni avdiovizualni objekti so tokrat v dogajanje pripustili še površine in barve, ki so tvorile strukture – morda vizualizacije primordialnih plinov in formiranja galaksij, v asociacijah na dokumentarne filme o vesolju. Navdih za projekt sta umetnika črpala iz nestabilnih morfoloških prostorov oziroma virtualne ekologije. Predstavljena arhitektura je z ustvarjanjem neresničnih fizičnosti pravzaprav delovala kot nekakšen hiperobjekt, kot te v svoji knjigi Hiperobjekti opisuje Timothy Morton. Morton pravi, da so nam vsi objekti venomer nedostopni, ker nikoli ne moremo zares izkusiti vsakega aspekta določenega objekta, izkušamo jih zgolj prek interakcij. V teh interakcijah pa naši čutni organi, kot so oči in ušesa, pravzaprav ves čas ustvarjajo nove objekte. Takšni objekti so torej zaradi našega specifičnega doživljanja dejansko kontingentni. Nekako tako kot nestabilni in neobvladljivi morfološki procesi, ali pa dela Tadeja Droljca, ki so, kot pove avtor sam, obvladljiva na makro nivoju, na mikro nivoju pa prepuščena zakonom fizike (čeprav gre v družbenem kontekstu za ravno obraten proces). Če smo v 21. stoletju z antropocenom priča prelomni točki v planetarni zgodovini, to implicira tudi avdiovizualno umetnost in z njo povezano tehnologijo.

No, pa smo se le dokopali tudi do prelomne točke večera – do Žarkoloma, ki so ga produkcijsko podprli osmo/za in Kino Šiška. Kljub temu, da so se pred zadnjim predstavljenim projektom nekateri obiskovalci zaradi polurne zamude – kot posledice tehničnih zapletov – obnašali že prav neokusno, jih je treba tudi razumeti, v času tako samoumevno dostopnih tehnologij je namreč težko razumeti, za kako tehnično zajeban projekt pravzaprav gre.

Žarkolom posebej izpostavlja strokovno smer, ki ji Droljc pravi AV eskapologija. Ta izraz, ki ga je skoval umetnik sam, moramo razumeti tudi precej dobesedno. Kar se je ob predstavitvi tega projeka zgodilo na odru, je delovalo, kot bi vse predhodno dogajanje izstopilo iz platna oziroma se iz njega osvobodilo in se pojavilo pred njim. Če je že v predhodnem delu Droljc poleg projekcij in zvočnih sistemov uporabljal tudi luči, so se v Žarkolomu poleg njih priključile še druge komponente – laserji, dve refleksivni polcevi, krogla in dim. Med drugim je bilo v okviru uporabe teh komponent zanimivo opazovati, kako se je na platno projecirala senca sredinsko postavljene krogle, ki je v kompoziciji te medmodalne drame nastopala kot realen fizičen objekt. Svetloba, ki je prej svojo vlogo igrala na platnu, nas je tokrat presenetila v kompoziciji za laser in luči. Eden od vrhuncev večera je bil gotovo trenutek, ko sta se digitalno sprogramirana laserja usmerila v konkavni cevi, ki sta povzročili odboje gostih snopov svetlobe. Pred nami sta se namreč pojavili dve ogromni električni materiji, ki sta nas spomnili na močno povečan kvark oziroma njegov nasprotno se vrteč antidelec. Morda pa to nesmiselno vrzel med zvokom in sliko, kot bi rekel Droljc, le zapolnjujemo z lastnimi fantazijami.

Ne glede na to, da je Tadeju z digitalnimi inputi uspelo ustvariti čutno efektiven analogen output, pa na Živadinovo vprašanje – ali smo sprogramirani(?), kljub vsemu videnemu in slišanem še ne moremo odgovoriti. Če bi lahko, bi se z ultimativno sintezo, ki ji tehnološki guruji pravijo konvergenca ali Omega točka, vesolje zopet sesulo samo vase. Lahko pa trdimo, da je Tadeju Droljcu kot eksperimentalnemu umetniku v pravem pomenu besede uspelo vsa tri dela združiti v koherentno celoto ter predstaviti inovativno prostorsko in časovno umetniško metodo ustvarjanja, ki tako v mednarodnem kot našem lokalnem prostoru šele začenja odpirati nove filozofske, umetniške in glasbene diskurze. Skratka, tisti, ki vas ni bilo, ste zamudili kr hud spektakel.