Svašta štorije

Svašta štorije

Recenzija dogodka
24. 12. 2019 - 9.05

Lutkovno gledališče, Ljubljana, 19. 12. 2019

 

Za tokratno Svaštarnico smo se lotili četrtkovega večera prejšnji teden na Malem odru ljubljanskega Lutkovnega gledališča. Šli smo torej na koncert Iztoka Mlakarja, čigar koncerti so precej redka stvar in tudi ko se zgodijo, zanje ne obstaja prav veliko vstopnic. Mlakarja, ki je glasbeno dejaven že od leta 1992, ko je ižšel njegov prvi album Štorije in baldorije, pač ne zanimajo večji dogodki in ob obisku njegovega koncerta hitro ugotoviš, zakaj. Njegove pesmi so kot nalašč ustvarjene za intimne večere, brez prekomernega hrupa, ki ga nehote ustvari že večja skupina ljudi. Prav tako se Mlakar izogiba mikrofonom in zvočnikom, o kaki posebni sceni ali osvetljavi pa sploh ni smiselno izgubljati besed.

V svojih šansonih venomer piše s perspektive malega človeka in tako tudi ne nastopa z odrov, ne, postavi se na raven poslušalca. Pogosto pa le-tega tudi nagovori, ga spodbudi, naj z njim zapoje, in zapeti z Iztokom je res najmanjši problem. Številne njegove pesmi so praktično ponarodele, vsaj tokrat pa je pomagala tudi kapljica rujnega, ki si si jo lahko odnesel kar s sabo v dvorano. Pa nekaj kruha, sira ter piškotov ... Koncert je tokrat trajal dobro uro in pol, Mlakar je izvedel devet pesmi in dodal še pošteno mero pripovedi. Pred vsako pesmijo si je vzel čas za štorije iz življenja, za razlago Iliade, pa Odiseje, za špekulacije o starosti Zemlje, za poklon ljudem, na katere svetloba nikoli ne posije, celo za nekaj italijanske vojaške zgodovine. Vsaka štorija se je skoraj neopazno pretopila v eno izmed pesmi večera, pa sploh niso delovale naučeno, kot bi Mlakar sledil scenariju. Njegov način pripovedovanja deluje tako zelo naravno, že skoraj improvizirano, z vso komplementarno mimiko, zlasti ko pade kakšna bolj komična.

Čeprav se je Mlakar v začetku koncerta označil za odrskega osamelca, kot smo že rekli – niti ni nastopil z odra niti ni bil sam. Skoraj nujno moramo omeniti Davida Šuligoja, glasbenika, ki Mlakarja spremlja že od samega začetka, tako v njegovih skladbah na ploščah kot na odru. Cel koncert je Šuligoj neopazno prehajal med kitaro, klavirsko harmoniko in kontrabasom, v vseh inštrumentih popolnoma zverziran, izrekel pa ni samcate besedice. A brez njegove pomoči verjetno ne bi šlo, to dobro ve tudi Mlakar sam, ki je kompanjonu posvetil pesem Kontrabas z zadnjega albuma Porkaeva!. Koncert je tako v celoti odzvenel nadvse prijetno, bil je poln smeha; pa tudi malo grenkobe smo slišali, tiste plemenite grenkobe, ki se poleg humorja in uporniškosti tako fino spleta v Mlakarjeve šansone ...

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness