birthsign, 2021

V tokratni Pasji bombici bomo za kratek čas postali astronavti v orbiti elektronike Slaviša Stevanovića pod umetniškim psevdonimom Evano in njegove sveže februarske izdaje Instramentals (rm1x rmx vol​.​1). Album je izšel v samozaložbi birthsign oz. independent research micro label, in sicer s serijsko število 0.9999.

Evano je DJ in producent elektronske glasbe iz Ljubljane, ki zdaj dela in živi v Berlinu in je že dobrih pet let eden izmed opaznejših predstavnikov domače scene minimal techna. Producentovo izdajo Self Sufficient Patterns iz leta 2017 sta že zaznamovala umirjen minimalizem ter hladna in meditativna zvočnost, na albumu Instramentals pa raziskovanje takšnega zvoka pelje še dlje. Zdi se, da se v tokratni izdaji glasbenik bolj kot na poslušalca osredotoča na lastno raziskovanje žanra in zvočnih ter aranžmajskih struktur, česar mu vsekakor ne gre zameriti, raziskuje in posega pa tudi na področje zvočnih lastnosti in efektov. Zvočni značaj izdaje je hladen, minimalističen in meditativen, žanrsko pa bi to izdajo lahko opredelili kot beatdown in abstract.

Večji del skladb je nastal kot one take s kasnejšo rahlo postprodukcijsko obdelavo in močnim efektiranjem. Vsi vokalni vložki in govori na plošči so iz zbirke The Noise Arch Archive. Instramentals je Evano naredil izključno z grooveboxom iz leta 1999, yamaho RM1x, nastale skladbe pa so recikliran material, sestavljen iz že obstoječih vzorcev grooveboxa.

Instramentals v prvi skladbi širi prostor z mehkimi in dolgimi zvočnimi ambienti, ki spominjajo na glomazen digitalen gong, katerega zvočni valovi žgečkajo vesoljske satelite. Morda se ravno zato med zunajzemeljskimi zvoki in dolgimi tišinami pojavljajo govorni vložki, ki zaključijo komad s stavkom: »We shall destroy your civilisation.« Komad Instramentals 2 je zvočno trši. Definirata ga rezek zvok in zlomljen ritem, ki se ponavlja ves komad, zaradi česar se na koncu pesmi zalotimo, kako kot nekakšno krhko nebogljeno stebelce nerodno in nadvse neelegantno plešemo. Instramental 3 je nemirnejši ter daje občutek, da nam odšteva zadnje minute in nas na nadvse piker način opozarja, da nekaj zamujamo. Zdi se, da se komad konstantno lomi, zato vzbuja nekakšen občutek nervoze, vendar pa nas pri njem hkrati pomirja zvok, ki spominja na zadnje tlenje žerjavice. Instramental 4 je v primerjavi s prejšnjimi tremi oprijemljivejši, saj zvočno ni tako razpršen. Na njem se vzpostavlja kontrast med temnimi basi in svetlimi sintetizatorskimi harmonijami ter zvonkljajočimi zvokci, ki smiselno ilustrirajo podnaslov pad of hope.

Evano na plošči Instramental od začetka do konca stopnjuje vzdušje, ritem, prizemljitev in oprijemljivost, vzpenjajoča se intenziteta pa se še posebej izrazi v zadnjih dveh Instramentalih, ki dogajanje pohitrita, nista več tako abstraktna, v sebi pa nosita vedrejše beate in svetlejše zvoke. Njuna struktura je gostejša in bolj živa, bolj se drži skupaj in aranžmajsko ne razpada. Vsi komadi se nekako dolgo gradijo in v poslušalcu razvijajo določeno razpoloženje. Z izjemo Instramentalov 1 in 3 pa zaključki pesmi zvenijo morda malce nenaravno, kot da bi se konec pojavil prenaglo, tako da pesmi niso dobile priložnosti izzveneti do konca. 

Evanovo glavno vodilo in inspiracija v delovnem procesu sta enostavnost in praktičnost, kar dokazuje tudi njegova najnovejša izdaja. Komadi so večinoma one take, vsi so bili posneti izključno z grooveboxom iz leta 1999, zvok pa je kljub svoji vesoljski naravnanosti dojemljiv v nekem abstraktnem smislu. Instramentals nas najprej izstreli v vesolje, proti koncu pa nas počasi ponovno prizemlji.