KAPA Records, 2020

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili sicer že precej poznanemu albumu domače zasedbe Čao Portorož z naslovom POP. Načelo bolje pozno kot nikoli tokrat zagotovo drži, saj je album izšel januarja 2020 in je verjetno eden redkih, ki je uspel doživeti tudi živo promocijo v obliki koncerta na festivalu Ment v Ljubljani. 

Čao Portorož so poslušalcem in obiskovalcem klubskega podzemlja že dobro znani, POP pa je po devetletni pavzi njihov tretji studijski album. Bend je zaslovel predvsem po svojem značilnem, rahlo punkovskem, indie-rock zvoku. V podzemeljskih vodah je bila ravno v tistem času ta glasba hip in videli smo lahko kup tovrstnih bendov, a med njimi so Čao Portorož s svojo spevnostjo pridobili zvesto publiko, ki je tudi novi album sprejela z velikim pričakovanjem in navdušenjem. 

Zasedba je novi album hudomušno naslovila POP. Smiselno vprašanje, ki se poraja, je, kaj je torej tako zelo popovskega, da se skupina tako sama okliče. Če vzamemo besedo pop kot popularno, so Čao Portorož zagotovo stopili vštric s časom. Poleg njihovih tipičnih zvokov so dodali sinte in elektronsko glasbo, kar so nekateri mediji oklicali za ponovno oživljanje zvrsti, imenovane dance-punk. Najbolj tipičen primer opisanega žanra je zagotovo otvoritveni komad, Cocks on the rocks. Seveda pa je poleg inovativnega in modernega pristopa k ustvarjanju na plati možno slišati tudi bend iz njegovih indie začetkov, kot denimo pri pesmi Sladjana.

Besedilno album ni presežek, niti ne bi mogli reči, da so teksti njegov največji atribut, če o njih govorimo kot o neke vrste poeziji. Zagotovo pa so podkrepljeni z melodično glasbo, takšno, da se hitro zapišejo v uho. Natančno tak je zagotovo komad Ljubavnik, ki je letos postal že skoraj bendova himna. Še vedno pa se v besedilih poigravajo z mešanico hrvaškega in slovenskega jezika, kar odlično deluje v komadu Katarina. 

Če kronološko poslušamo celotno bendovo diskografijo, torej od najstarejšega do najnovejšega albuma, je čutiti, da so fantje odrasli in dorasli v svojem glasbenem izražanju. Našli so način, kako elektronsko glasbo spojiti s precej klasično kitarsko linijo in se ob tem ne preleviti v elektronski ter ironično tudi ne v pop bend. Pa vendar je POP album, ki stopi v korak s časom in hkrati prikazuje bendov razvoj, ki pa še vedno ohranja svojo avtonomnost in originalnost. Gre za izdajo, ki nas v svojih 28 min prepriča, da je odlično zgrajena celota, ki je vredna poslušanja od začetka do konca.