Dog Show Records, 2019

S tokratno osrednjo glasbeno recenzentsko ekspedicijo se prepuščamo na milost in nemilost dvema mladima ameriškima kolonizatorjema popularne kulture. Duo 100 gecs sestavljata Dylan Brady in Laura Les, ki sta se kot producenta in vokalista že dokazala na precej širokem žanrskem terenu, ki se razteza vse od dad rocka, nightcora, soundcloud rapa in ema. Po takšnem glasbenem labirintu pa ju vseskozi vodi sled popa, ne nujno kot dejanska žanrska usmeritev, prej pač kot vsesplošni vajb post ironične uživancije v muzikah. 

Po EP-ju 100 gecs iz leta 2017 je debitantski album 1000 gecs šele drugi izdelek dua, ki pa predstavlja očiten premik v višjo kreativno prestavo. Duo se je z 100 gecs še precej jasneje umeščal v milje bubblegum bassa oziroma najprej razstavljenega in potem ponovno nazaj sestavljenega popa, stila, ki ga je proslavila založba PC Music. Norčavosti tega – kljub uspehom raznih SOPHIES –množično precej neznanega polja muzik duo na albumu pridoda z udomačitvijo raznih popularnih glasb zadnjih trideset let, ki jih skupaj veže dejstvo, da so bile izven kampov fenovstva vzete bolj za šalo kot zares. Komad 800db cloud denimo združi brostep in death metal, naspidirani skajevski liniji komada stupid horse se v refrenu pridruži kitara, ki bi brez težav delovala v bolj rockovskem obdobju Miley Cyrus, ne uidejo pa niti pastiš igričarski sempli v I Need Help Immediately, nekaj takega torej kot zvočni ekvivalent fotrovskega humorja, ki sta ga na art glasbeno sceno ufurala Iglooghost in foodman. 

Vsi omenjeni žanri, pa tudi drugi, ki jih nismo omenili, a so prisotni v mešanici dvojca 100 gecs, predstavljajo dosedanji vokabularij popularne, mainstream glasbene industrije in so v določenem trenutku predstavljali pop, niso torej le posedovali določene popovske senzibilnosti, kot se radi izrazimo na Študentu. Po krajših ali daljših obdobjih slave vsakega posebej je hiperkapitalistična potrošnja te žanre zavrgla v črno luknjo passe pojavov, iz katere jih običajno lahko rehabilitira le samorefleksivni ironični vzgib. Na plošči 1000 gecs sicer do tega ne pride in niti ne moremo trditi, da bi zvočna trčenja na plošči v dovoljšnji meri na stran postavila senzacionalizem, ki ga takšna ekstremna kakofonija posreduje že na prvi posluh. Z drugimi besedami 100 gecs nista zanimiva, ker bi igrala na karto površinske šokantnosti slabega okusa, temveč ker se vračata h konceptu avtentičnosti kot potrošnega produkta. 

Avtenticizem se absolutno ne more več izražati v smislu dejanske zvočne izvirnosti. Seveda lahko govorimo o določenem avtentičnem zvoku, ki gotovo zaznamuje izraz projekta 100 gecs, a šele njun pristop k muziciranju je tisti, ki razodene pomen produkta. 100 gecs se muzike lotita resno, ne vračata se k nekritičnim oziroma k samorefleksivno ironičnim poskusom. Iz tega sledi huda ambivalentnost, ki sprva vodi v zmedo, na otočku alternative smo se namreč navadili vsaj približno jasno izraženih pozicij. V eurodance ljubezenskih štiklcih in v pesmih o konjih pa v nasprotju s kampom PC Music v primeru 100 gecs ni lahko najti zabrisane kritike kapitalizma ali pravzaprav česarkoli drugega. 

Vprašanje, ki visi nad tokratno recenzijo, je preprost zakaj, ki se torej glasi - zakaj nam je najtežje prebaviti idejo, da zabava in veselje lahko prispevata legitimen razmislek? Če kartezijansko povezanost telesa z veseljem ali užitkom ter posledično ponižanje takšnih mesenih dejstev pustimo zakopano v preteklosti, se zdaj morda znajdemo s fascinacijo ob poustvarjanju otroškega veselja, ki pa je prepovedano, ker naj bi bili pa le sposobni prerasti njegovo preprostost. A tukajšnja recenzentka kljub temu verjame, da 100 gecs, Pujsa Pepa ali denimo skupni nastop EDM zvezde Salvatoreja Ganaccija in raperja Tommya Casha na festivalu Tommorowland, odpirajo redke prostore, ki dejansko dovolijo kombinacijo zavzetosti in užitka ter njen rezultat v plodni zmedenosti, ne da bi postavljali teorijo na prvo mesto.

A takšen širši kontekst projekta 100 gecs gotovo ne bo prispeval k daljnosežnosti vpliva dua, kljub njunemu skoraj perfektnemu občutku za pisanje pesmic, ki vam ne bodo šle iz glave. Šele čas bo pokazal, ali se bomo 100 gecs spominjali kot projekta nekje v višavah v liniji z založbo PC Music ali pa kot eno izmed zgolj zabavno zvenečih novitet.