Dog Show Records/Atlantic Records, 2023

Ameriški duo 100 gecs je glasbeni fenomen. Pojavil se je izven smernic alternativne in popularne glasbe, čeprav združuje oboje, razširil pa se je po spletnih forumih in si širšo publiko pridobil tudi z memi, predvsem z recenzijo kultnega glasbenega kritika in »memsterja« Anthonyja Fantana. Njun album 1000 gecs iz leta 2019 je postal tako ikoničen, da je obrodil še cel album remiksov z mnogimi vidnimi izvajalci, predvsem z založbe PC Music, ki jo v isti sapi z gecsi omenjamo v debatah o hyperpopu. A niso bili le konvencionalni remiksi tisti, ki so ime 100 gecs podčrtali na novonastali medmrežni sceni. Ko je duo vse svoje inštrumentalne podlage in vokale zastonj vrgel na splet, so se pojavili tudi zabavni nostalgični kompoziti, na primer s Soulja Boyevim hitom Kiss Me Through The Phone. Ustvarjeno je bilo popolno okolje za reprodukcijo memov, ki sta jih 100 gecs zrcalila v svoje DJ-sete, tako v Minecraftu kot v še bolj edgy resničnosti.

Glasba dua je na površini čudaška. Toda v esenci je poetika enostavna in preizkušena, ker je tematika osebna, motivika pa največkrat grobo vsakdanja. Podobno bi lahko rekli za zvok – znana zaporedja akordov se ob plesnih ritmih v ušesu prijetno razvijajo. Nenavaden zven dodajo šele steroidi v obliki nadrealističnih zavojev pripovedi, humorja, banalnega ponavljanja, pospešenih ritmov, šumov in zvočnih popačenj, nepričakovanih treskov v močni dinamiki. Neuravnovešen koktejl je otroško navihan in hkrati božansko pronicljiv. Kljub temu da so skladbe impulzivno nabite, so zvočno dovršene, imajo svoj jasen cilj in produkcijsko vrednost.

Zdi se, da je Laura Les ekspresivni pogon, Dylan Brady pa njegov mehanik, ki skrbi, da gladko teče in ga po potrebi nadgrajuje. Čeprav sta v vlogi didžeja in vokalista v okviru 100 gecs na prvi posluh enakovredna, lahko razumemo, da gre za dva različna pristopa, če primerjamo njune individualne projekte. Govorimo sicer o niansah, a vendar Laurine najuspešnejše skladbe igrajo na nostalgijo in izpovedno moč, medtem ko so Dylanove bolj premišljeno sodobne in zvočno nabite. Tudi njun nedavni kalifornijski nastop v okviru Boiler Rooma je v sliki in zvoku pokazal, kako sta karakterno in funkcionalno različna. Laura se izjemno zabava, ko pogumno kolažira najbolj nepričakovane komade; ko se v afektu zmoti, krmilo prevzame na videz mrtvo hladni Dylan in set zapelje nazaj na plesne tire. Morda je v enem pristopu več rekonstrukcije in v drugem več dekonstrukcije, a ne bi mogli zagotovo trditi, kateri je bolj prismuknjeno avantgarden od drugega.

Ob izidu težko pricakovanega albuma 10,000 gecs bi se marsikdo vprašal, ali nista šla z gecsi že čez meje dobrega okusa. Morda bi jih morala umeriti na kakšnih zmernih 420 gecsov, da bi lahko še naprej uživali v njunih spevnih nostalgičnih vragolijah v slogu vmesne kompilacije Gecs On The Internet. Na 10,000 gecs je veliko manj nightcora in hyperpopa ter več skaja in nu-metala. 100 gecs pobrskata še globlje po spominih nerodnih let milenijcev, ko se zvočno približata Mindless Self Indulgence. Skladbe so v primerjavi s prejšnjim albumom enostavnejše in verjetno tudi učinkovitejše, v smislu da vzbudijo več z manj. Slogovni nabor pa je še vedno pester in poln presenečenj. Zlajnane prijeme dve desetletji stare popularne glasbe jima uspe po svoje zavrteti v distopične pokalice.

Če iščemo le najbolj tipičen gecovski vajb nas bo prepričala 757 z močno melodiziranimi vokali. Med bleščečimi suburbanimi razgrajaškimi wannabe punk singli izstopa prikupna otroška pesmica Frog On The Floor, ki je ravno prav trapasta, da je ne bi pokazali prijateljem in sorodnikom, jim jo bomo pa slej ko prej nezavedno zabrundali. Zelo prodoren je tudi singel Doritos&Fritos, ki je v tradicionalnem smislu najbolj virtuozna skladba, kar jih je duo ustvaril. Ker absurdno pripoved podpira močna bas linija, bi najbližjo vzporednico našli pri bendih, kot je Primus. V tem rangu asociacij nas Billy Knows Jamie spomni na Limp Bizkit in komad The Most Wanted Person In The United States na recimo Cypress Hill. Vse tri omenjene skladbe pa zaradi specifičnih kombinacij zvokov in spevnih pretiravanj delujejo dovolj tuje, da niso osladne. Osladna je le I Got My Tooth Removed, pa še ta ima svoj čar. Kaj naj rečemo, skrajni čas, da imamo sodobno ljubezensko pesem o izruvanem zobu. Rilejtamo.

Album je kratek in sladek. Sicer skače od sloga do sloga kot nenasiten žužek med cvetovi ali pa kot otrok z motnjo pozornosti med TikToki, a poveže jih v sliko, ki je izjemno natančna zvočna ponazoritev izkušnje popularne glasbe zenita MTV-ja. Čeprav je zaradi sposojanja znanih zvokov že kar nekoliko dokumentarističen, je v vseh drugih pogledih dokaj izviren, predvsem pa zabaven. Ohranja nišni status 100 gecs: izvajalca glasbe, ki smo jo zaradi zgodovinske distance želeli na novo slišati, a si nismo upali. Glasbe, ki takoj preseže koncept guilty pleasure in sproži neizbežno osebno refleksijo. A bodimo tokrat neposrednejši: album je hecen, enostavnejši in bolj grob od prejšnjega. Ker brez lokalne reference recenzija ne bi bila popolna, bomo rekli, da sta s časom 100 gecs postala bolj kot Ružno pače. V dobrem smislu.