Metal Blade Records, 2024

Če se po jutru dan pozna, se po naslovnici plate – vsaj v ekstremni glasbi – lahko sklepa, kaj skriva paket. Sodeč po nagravžnosti naslovnice drugega albuma ameriškega death metal kvarteta 200 Stab Wounds lahko domnevamo, da se v glasbi skriva nekaj, kar spominja na kultne goregrind bende v stilu zgodnjih Carcass. Sklepanje je v tem slučaju vsaj delno – napačno.

Naslovnica plošče Manual Manic Procedures zasedbe 200 Stab Wounds prikazuje truplo v zares slabem stanju. Tehnika upodobitve spominja na slikanje, risanje in kolaž, kar v spomin prikliče plošče omenjenih Carcass ter kakšnih Impaled in Exhumed. Tu ni oljnih slik ali njihovih reprodukcij, kot je praksa pri kakšnih drugih bendih, prav tako ni – vsaj očitnega vpliva – umetnosti izpod rok umetne inteligence. Deluje staromodno, prvinsko in seveda več kot eksplicitno. Če poznate zasedbo 200 Stab Wounds, ki naj bi ime dobila po mnenju članov benda, da je dvesto popolno število vbodov za gotovo smrt, potem veste, da gre za mlad death metal bend. Glasbeniki začuda ne poskušajo oživljati stare šole švedskega death metala, prav tako ne kopirajo kakšnih Bolt Thrower in niso zgolj še en klon Dying Fetus ter njim podobnih bendov. 200 Stab Wounds so primerek bolj klasične in primitivnejše zgodnje ameriške deathmetalske šole, ki se nagiba bolj k zvoku Cannibal Corpse, Baphomet in zgodnjih Death. Toda s precej bolj zloveščim pridihom.

Plošča Manual Manic Procedures pokaže, da štirje mladeniči v svojem razumevanju klasičnega ameriškega death metala morda niso tako zelo izvirni, so pa zagotovo precej osvežujoči. Plošča, ki traja zgolj 29 minut, je svež kužni vetrič v precej nasičeni sceni. Močno namreč gradi na atmosferičnosti, atmosfera pa je seveda mračna in zlovešča. Ne slišimo izrazite hitrosti, kot denimo pri Origin, prav tako ne slišimo zvočne slike death metala, kot da bi ga posneli v jami, kot denimo pri naših Siderean. Niti ne gre za prežvečenost rifov po vzoru Obituary ali pa za igranje tisočih not v zelo kratkem času, kot to pritiče kakšnim Zenith Passage. In, seveda – ni breakdownov, ni kruljenja v stilu Lorna Shore in tako naprej. Tole je res oldskul – bi pa rekli Angleži, da je oldskul »with a twist«.

Kot so razkrili člani benda v intervjujih, ploščo sestavljajo različne téme in zgodbe, toda navkljub temu album deluje kot čudovita celota, še posebej v drugi polovici albuma, od skladbe Flesh from Within dalje. Pesmi so povezane z atmosferičnimi vložki, pretežno kitarskega značaja, pri čemer denimo spomnijo na ploščo The Killing Gods ameriške zasedbe Misery Index. Pojavijo se tudi bolj klavirski vložki, pridružijo se jim še kakšni čudni zvoki in prebudijo reference na filme italijanskega režiserja Daria Argenta, ki se je podpisal pod kultne filme, denimo Tenebrae, Skrivnost zapuščene hiše oziroma Profondo rosso in Suspiria. Toda ti vložki so le občasni, z izjemo uvoda v prvo skladbo Hands of Eternity in uvoda v peti komad Led to the Chamber / Liquified, glasbeniki preostale zloveščosti namreč dosežejo kar znotraj komadov z vsemi inštrumenti in s kruleče kričečim vokalom.

Kvartet, ki ga sestavljajo kitarist in vokalist Steve Buhl, kitarist Raymond Macdonald, basist Ezra Cook in bobnar Owen Pooley, prihaja iz različnih glasbenih ozadij. Vpliv punka, grinda in celo emocora v drobcih opazimo predvsem zaradi nenavadnih struktur skladb. Strukture so presenetljivo kratke ali pa sestavljene v nenavadnem zaporedju. Glasbeniki ta učinek velikokrat dosežejo zgolj z zamenjavo bobnarskega ritma ali tempa, glasba pa temu primerno postane dinamična in zato tudi bolj privlačna za poslušanje. Skladbe so vsekakor razgibane. Znotraj enega komada lahko v nekem trenutku slišite Cannibal Corpse, takoj zatem Exhumed, glasbeniki nato zavijejo še v smer Broken Hope in zaključijo v nekakšnem posvetilu denimo Dissection.

Komadov je ravno dovolj, dolžina plošče je več kot odlična, muzika je zanimiva in dinamična, člani benda pa svoj posel opravijo brezhibno. Kaj bi bile pomanjkljivosti plošče? Morebiti to, da si, ko se album sklene, hitro zaželimo nove doze smrtonosnih vbodov.