Balkan Veliki, 2020

Bankirji, mafijci, policisti, zlagani alternativci. Makedonski rockovski trojec 21 vek vztraja v svoji nejevolji. Ta beseda, ki sicer menda opisuje kratkotrajno stanje, bo, sodeč po naslovnici bendove aktualne studijske plošče 2 LP, bržkone preskromen izraz, a če ne drugega, vsaj korektno oriše ali vsaj povzame del miselnega oziroma aktivističnega nastavka, nejevoljo, ki jo glasbeniki gojijo ob vsakdanu in mentaliteti tako imenovanih navadnežev in tako imenovanih elit, ki jih obdajajo. Vokalist in tekstopisec Vasko Atanasoski, basist Rade Jordanovski in kitarist Deni Krstev na omenjeni plošči tako zvočno in vsebinsko kot tudi z naslovom dolgometražca nadaljujejo po poti svoje prve plošče izpred dveh let. Redno okupirajo eter Radia Študent, ko zaradi svojega skoraj mrzličnega delovnega zagona vsake toliko predstavijo kako novo glasbeno zgoščenko v tej ali oni postavi, tako da jih najbrž ni treba posebej predstavljati. Delujejo v dokaj podzemnih glasbenih projektih; najbolj prepoznavni so seveda kot uporniški manipulanti iz zasedbe Bernays Propaganda, prav kot 21 vek pa se le še dodatno približujejo slovenski publiki.

Tretjino nove plošče je bend predstavil že z lani izdanim EP-jem Trojca. Mesto je na njem ob dveh avtorskih skladbah dobila še predelava pesmi Dvajca makedonske alter rockovske zasedbe SunS. Ta je svojčas tudi sama pripravila priredbo makedonske punkovske himne zasedbe Badmingtons, naslovljene Site obični lugje oziroma po naše Vsi ti običajni ljudje, navadni smrtniki. Izbira skladbe Dvajca benda SunS, ki je deloval v Skopju v prvi polovici emancipacijskih in tudi tragičnih 90. let, je svojevrsten, dodaten statement, četudi 21 vek niso povzeli omenjene himne, temveč so po svoje za nekaj minut skrajšali avtorsko skladbo benda SunS. Ta, iz prejšnjega stoletja podaljšan vznemirjen duh, ki tematsko preveva obe plati 21 vek, se tudi poslušalcem, ki niso bili deležni makedonske vzgoje, kaže v latiniziranih naslovih, na Bandcampu pa so dostopni še teksti posameznih skladb, ki nekoliko razpihajo neredko precej poetično in v besedne igre zavito meglico s pesmi Atanasoskega, pesmi, ki na prvi posluh zvočno pravzaprav niti ne nosijo anarhističnega duha. Brez dvoma je ta v pravšnji meri prisoten v delovanju in treznih glavah zasedbe ter širšega kroga ljudi, ki obdaja te glasbenike, Studio 1060 Denija Krsteva ter založbo Balkan Veliki Atanasoskega, pri kateri je plata tudi izšla. Založba izpostavlja glasbenike, ki so tako glasbeno kot vsebinsko aktualni na makedonski alter sceni, s čimer pokaže tudi na razliko z drugimi, zgolj samooklicanimi alternativnimi bendi, ki to v pravem pomenu besede morda niti niso, kot je Atanasoski skupaj s sočlanoma Jordanovskim in Krstevom iskreno potarnal že v RŠ intervjuju pred dvema letoma.

21 vek na novi plošči ohranjajo preproste, a priljudne rockovske melodije, zastavljene na prvencu, v katerih združujejo post-punk in rock z nekaj tradicionalnimi glasbenimi prvinami, izhajajoč iz širše makedonske glasbene dediščine. Tokrat so nam sicer servirali malenkost blažjo, manj vznemirljivo in tudi manj melanholično pokrajino pretežno družbenokritičnih devetih skladb, s katerimi opozarjajo na trenutno dušno stanje makedonskih višav in ki jih seveda zlahka prenesemo izven makedonskih meja. Skladbe, za katere si bend v svoji domovini in drugod želi in tudi, če ne predvsem, zasluži več posluha, so tekoče, strukturno enostavne pesmice, ki brez težav zavijugajo globoko v naše slušne kanale in tam ostanejo ter omogočajo takojšnji singalong, četudi vseh besedil ne razumemo do potankosti. Če je prva plošča nudila več raznolikega kitarskega vložka, tudi elektronskih detajlov, minimalističnih popestritev, tokrat člani nadaljujejo v bolj punkrockovskem naskoku, ki bo morda, tudi zaradi nerazumevanja vseh tekstov, povzročil kak zeh ali dva med tistimi bolj nestrpnimi glasbenimi sladokusci.

Komadi so radijskemu predvajanju pisani na kožo, so jasni, kratki, dovolj gruvi in nalezljivi, da nas v njih znova očara preprost vintidž zvok z aktualno vsebino, ki je zajet v njih. Med njimi izstopa predvsem skladba Crveni stitovi. V njej Atanasoski omenja nekaj bendov, ki so se zapisali v zgodovino, in med drugim tudi založbo, ki bi naj v določenem okolju in danem času pač ne uspeli, ker je duh prešibek in ker podpore ni, s čimer nastavi zvočni odsev in mimogrede pokomentira glasbeno sceno ter družbeno stanje v Makedoniji oziroma širše. A skladbe kljub družbenokritičnemu naboju v primerjavi s predhodno ploščo na vsakem koraku vajbajo precej bolj v pozitivo in s catchy soundom pravzaprav odganjajo nejevoljo ter nas v naši ignoranci vodijo v prihajajoče plesno obarvane spomladanske dni slepe brezbrižnosti.