Dead Oceans, 2015

Včerajšnji dan je zaznamoval uradni datum izida novega dolgometražca njujorčanov A Place to Bury Strangers, imenovan Transfixiation. Ta je bil večinoma posnet v pred nedavnim zaprtem brooklynskem klubu Death by Audio, kjer je frontmen Oliver Ackerman ne samo izdeloval kitarske efekte za lastno uporabo in prodajo, temveč devet let tudi prebival. Zgodba se bere kot šolski primer arhetipa brezkompromisnih rok zvezdnikov, ki glasbo ne samo ustvarjajo, ampak tudi živijo in dihajo, in s to mentaliteto neločljivosti vsakdanjika od svoje umetnosti slednjo pripeljejo na nov nivo.

Ta za digitalno dobo manj značilen pankerski in naredi-sam pristop je tudi kar primerna točka gledišča, s katere lahko pristopimo k razumevanju A Place to Bury Strangers – vsekakor boljša od umestitve v ne popolnoma primeren in nedvomno premajhen predal shoegaze revivala in pretiranega opletanja z besedo nojz. Res je, da so A Place To Bury Strangers znani kot najglasnejši bend v New Yorku - kar je Ackerman mimogrede označil za smešno – in da so bend, na katerega koncertih obiskovalci headbangajo z obveznimi čepki v ušesih. Vendar pa je z njihovih treh dosedanjih dolgometražcecv več kot evidentno, da njihova glasnost še zdaleč ni sama sebi namen, temveč je zgolj spontana posledica njihove relativno težko ulovljive, vendar vseskozi konsistentne glasbene vizije. Sploh pa so hrupu A Place To Bury Strangers vedno parirali z določeno mero sentimentalnosti - in vice versa, kar je morda igra nasprotij, ki na najpreprostejši način odgovarja na vprašanje, od kod njihova privlačnost. O tem priča tudi drugi singl z albuma Transfixiaiton in nedavni RŠ hit We've Come So Far, v katerem se temačnejši moški vokali in z distorzijami prežeti rifi prepletajo z nežnejšimi ženskimi vokali.

Sentimentalnost A Place To Bury Strangers se prav posebej kaže tudi v besedilih, ki so zaradi svoje srednješolske preprostosti naletela tudi že na negativne odzive. Vendar je bolj kot kritika dejstva, da se temu aspektu svoje glasbe bend verjetno ne posveča prav veliko, na mestu ugotovitev, da to zares ne ogroža njihove legitimnosti. A Place To Bury Strangers namreč svojo melodramatičnost in lirično ter razpoloženjsko temačnost servirajo kot prvo s pretiranostjo, ki meji že na ironijo, kot drugo pa z že prej omenjeno pankrokersko nonšalanco, zato minimalizem besedil v tem kontekstu ne izpade toliko kot manko ampak prej kot del premišljenega koncepta.

V procesu nastajanja albuma Transfixiation so A Place To Bury Strangers bojda pogosto snemali svoje vaje in želeli čimbolj ujeti zven, ki ga imajo v živo. Morda tudi zato album ob podrobnejšem posluhu pokaže precejšnjo razgibanost in tendence po eksperimentiranju: klasičnemu A Place To Bury Strangers zvenu prvega komada Supermaster so dodane na no-wave spominjajoče kitare, v zadnjem komadu I Will Die kulminirajo večkrat pojavljajoča se nagibanja k čistokrvnemu panku, na drugi strani pa je prvi single Straight komad, ki s svojim plesnim ritmom in zapomnljivim rifom upravičuje tudi občasno povezavo A Place To Bury Strangers z oznako indie. Seveda pa se vse to raziskovanje dogaja znotraj okvirjev njihovega značilnega zvoka – z efekti, predvsem z distorzijami prežete surove kitare v sinergiji z dramatično temačnostjo vokalov.

A Place To Bury Strangers na novem albumu morda res niso naredili radikalno velikega koraka naprej, vendar se ob tem lahko vprašamo, do kakšne mere bi to sploh bilo potrebno, in še več, do kakšne mere bi to sploh bilo mogoče, ne da bi pri tem izstopili iz mojstrsko konstruiranega okvira svojega značilnega zvoka.