A$AP ROCKY: TESTING

A$AP ROCKY: TESTING

Recenzija izdelka
14. 6. 2018 - 19:00

RCA Records, 2018

 

Rakim Mayers, bolj znan pod imenom A$AP Rocky – umetniškim psevdonimom, ki ga je prevzel od svojega kolektiva A$AP Mob – je bil vedno več kot samo raper. Danes je kakopak tudi občasni igralec, korežiser lastnih vizualno izzivalnih videospotov, privatni in poslovni družabnik zvezdniških modnih kreatorjev, kot sta Alexander Wang in Raf Simmons, skratka: influencer, entrepreneur, ICON LIVING – ter vsi ostali veliki nazivi, zaradi katerih uživa večno pozornost trendovskih portalov tipa Highsnobiety. Pravzaprav se zdi, da je edino področje, na katerem A$ap Rocky ni ikona, področje gole glasbe. Korak dlje - zdi se celo, da je že od izdaje svojega prvega mikstejpa, torej od davnega leta 2011, v modusu vzhajajoče zvezde – da scena še zmeraj čaka na veliki preboj, ki bi ga katapultiral od kul raperja z veliko potenciala do enega najboljših svoje generacije, do solidnega argumenta v tako imenovanih GOAT pogovorih – torej tedaj, ko skupina rap navdušencev stakne glave in na mizo polaga karte s predlogi, kdo je po njihovem the greatest of all time.

Tretji album se na papirju sliši kot popolna, če ne v medijsko tako hitro vrtečem se svetu celo zadnja možna točka, da izvajalec dokončno uveljavi svoj potencial s projektom, ki tega ne kaže le na nivojih implikacije. A$AP Rocky se je očitno s podobno mentaliteto lotil svojega najnovejšega albuma, kar je razvidno tudi iz primerno ekscentrične marketinške kampanje. Tako je na primer teden pred izidom nastopil zaprt v stekleni kocki, v umetelno zasnovani vizualni inštalaciji oziroma performansu, imenovanem LAB RAT. Sporočilo tega morda fascinantnega umetniškega projekta ni tako važno, kot je važen splošni vtis, ki ga skuša ustvariti – A$AP Rocky je po novem res umetnik, vizionar. Njegov prvi album, Long.Live.A$AP, je bil še samozavestna hoja po vrvi med mainstreamom in alternativo, ki je sintetično vsebovala tako klasično wu-tangovski cypher cut kot klubsko himno v sodelovanju s Skrillexom. Z albumom At.Long.Last.A$AP pa se je Rocky že začel stegovati izven svojih začrtanih smernic in manj prepričljivo skušal nadgraditi svoj psihedelični zvok z elementi alternativnega rocka in gospela.

Testing je v tem konceptualnem smislu čisto nadaljevanje prejšnjega albuma, korak naprej v Rockyjevem hlastavem lovu za višjimi glasbenimi stopničkami in večjo umetniško prezenco, le da njegovi poskusi izpadejo še bolj nesamozavestni – kar je za raperja, ki v tolikšni meri temelji na karizmatičnosti lastne figure, precej usodno. Album skuša biti eksperimentalen in izstopati iz trenutno trapovsko nasičene scene, a se duši in utaplja v preštevilnih plasteh fragmentiranih podlag, vokalnih efektov in čudaških samplov, ki so raztrošeni na svoja naključna mesta le zavoljo neke navidezne izzivalnosti. Že uvodna Distorted Records zveni kot manj zanimiva obdelava ideje, ki jo je Rocky veliko bolje izvedel že s komadom Bass na svojem debitantskem mikstejpu Live.Love.A$AP - torej ko je še deloval znotraj svojega področja udobja. Album se nadaljuje z A$AP Forever, enim najbolj dolgočasnih singlov raperjeve kariere, ki precej standardno bahaško besedilo podloži z lenim samplom Mobyjevega komada Porcelain, katerega neposredno vključeni refren deluje kot še najboljši del celotne pesmi.

Predvsem pa kvaliteta posameznih komadov preveč sloni na produkciji in na prispevku gostujočega vokalista. Lahko bi sicer debatirali o tem, koliko je trenutna komercialna rap scena odvisna od beatmakerjev v ozadju, in kakopak tudi o tem, da A$AP Rocky – glasbenik, ki je zaslovel s hitom Purple Swag – nikoli ni slovel po pretirani liričnosti. Kljub temu pa sta dobra zvočna podlaga in dober gostujoči izvajalec v primeru pričujočega albuma prevečkrat v vlogi faktorja, ki premakne jeziček na tehtnici.

Brotha Man je primer zelo učinkovito zgrajenega kolaža, ki pa bolj kot z Rockyjevim rapanjem očara s hipnotično, skoraj salonsko-jazzovsko podlago, sladkimi backvokali in miniverzi, ki jih izmenoma prispevajo French Montana, Frank Ocean in celo Snoop Dogg. V Praise The Lord londonski zvezdnik Skepta s svojo produkcijo in karizmatičnim refrenom poskrbi za soliden banger, ki že nabira milijone ogledov na YouTubu. Najbolj izrazit primer tega pojava, ko gost v pesmi popolnoma zasenči Rockyja samega, pa je zaključna Purity in čudovit verz Franka Oceana, ki je zagotovo eden izmed vrhuncev celotnega albuma. Podlaga, opremljena s samplom akustičnega nastopa Lauryn Hill na MTV Unplugged, daje Oceanu prostor za bolj rapersko usmerjene vokale kot na njegovih solo izdelkih - ta pa nalogo opravi tako dobro, da Rockyjev zaključni verz na celotnem albumu izzveni le kot slaba kopija Frankovega predhodno postavljenega modela.

Če gostje Rockyja ne zasenčijo, pa so tako slabo uporabljeni, da se poslušalec poleg prežvečenega rapanja nima na kaj nasloniti. Tako na primer deluje prekratek prispevek FKA Twigs na ironično zelo zaspanem Fukk Sleep ali T.I.-jev nepotreben očetovski blagoslov, ki nas uvede v A$AP Forever. Vzporedno z včesih bistro uporabo gostujočega izvajalca pesmi zaradi slabih zunanjih prispevkov delujejo še slabše, med katerimi je najbolj izrazit primer na splošno obupna CALLDROPS. Večino komada spremljamo petje čez monotono kitarsko podlago, katerega amaterskost skuša Rocky zakamuflirati z vsemi možnimi vokalnimi modulacijami in naključnimi zvočnimi učinki - in nazadnje še skozi zares neposlušljiv prispevek trenutno zaprtega Kodaka Blacka, ki je svoje vokale posnel kar v zaporu na telefon. Kar se na papirju zdi kot drzna kreativna poteza, zgolj dokončno pokoplje že tako mrtev poskus akustično orientirane balade.

Na albumu sicer najdemo nekatere svetle izjeme, kot sta minimalistična OG Beeper in dinamična Buck Shots, pri kateri presenetljivo pomaga tudi kontroverzni Playboi Carti. A te izjeme in nekateri odlični gostujoči vložki niso dovolj, da bi naredili močnejši vtis znotraj okorne, 15 komadov dolge in v spodletelih poskusih eksperimentiranja izgubljene celote. Izkupiček je torej Rockyjev umetniško najbolj ambiciozen, a najmanj prepričljiv projekt do sedaj. Kdo ve, morda pa bi morali biti kot poslušalci bolj prizanesljivi in pričakovati manj, saj gre vendarle za neko obliko testiranja ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.