Heavy Machinery Records, 2022

Vročinski valovi melbournske pokrajine so v tokratno Tolpo bumov zanesli avstralsko ustvarjalko indijskega porekla, Aarti Jadu. Glasbenica, ki je bila v zadnjih letih slišana predvsem v sodelovanju s številnimi drugimi ustvarjalci in kot članica štiriglasnega improvizacijskega a capella zbora Khyaal, se je odločila za samostojni projekt in tako februarja letos izdala svoj prvi pravi album. Lahko bi rekli, da je mlada ustvarjalka arhetip nespečih, neustavljivih glasbenikov, ki z vsakim projektom prinašajo na sceno svežino. V svojem času v glasbeni industriji je ustvarjalka z eksperimentalnimi delavnicami, številnimi sodelovanji in izobraževanji prispevala marsikaj, hkrati pa je skrita v temnejših kotičkih podtalne scene. Na novem albumu je svoje izkušnje v glasbi združila v ambientalno pokrajino vokalov, instrumentarije in zvočne manipulacije, v kateri se bohotijo tako moderne kot tradicionalne poteze indijske glasbe.

Jadu melodije svojega ustvarjanja venomer močno povezuje s kulturno dediščino prednikov in njihovim zvokom, pa tudi z gibom. Večletno izobraževanje o jogi in glasbi raga jo je spodbudilo k organiziranju delavnic, v katerih z zvokom in gibom ter ob upoštevanju nevroznanosti odpira prostor za podoživljanje in izražanje travme v upanju na postopno celjenje čustvenih ran z gibanjem in glasbo. Ta izčrpnost lastne notranjosti pronica v glasbo, ko z elektronskimi vokali in cinematičnim ozadjem poroča o svojem učenju o svetu. Francoski naslov L'Ecole De La Caz oziroma »šola o hiši« bolj kot o materialnem svetu okoli nje priča o Jaduinem odkrivanju novih pomenov doma in hiše kot nečesa notranjega.

Pri snovanju plošče se glasbenica nikakor ni držala klasične strukture albuma. Po prvem komadu, ki je eden daljših z albuma, IT / THAT, nam je takoj jasno, da smo zapustili planet Zemlja. V ospredje postavi večjezični dialog med glasovi o opredeljevanju tega, kaj je bitje in kaj stvar, zlepljen v eno z brezgravitacijskim, skoraj božanskim ozadjem, ki nas odpelje onkraj vsakdanjih razumevanj glasbe. Z drugo skladbo SENT / SUMMONED je predstavljen koncept. Skupino šolskih deklet božanske avtoritete pozovejo, naj poročajo o neznanem teritoriju. V glasbi na plošči spoznavamo tako skrivnostne glasbene krajine in doživljanje posameznih deklet kot tudi njihove bitke. V pesmih, kot sta ME / US in WHO / WHAT, so kljub redkobesednosti izražene teme pripadnosti, doma, identitete, povezanosti in osebne rasti.

Glasbo na plošči je avtorica pripravila s kombinacijo zvena klasične violine in sintetičnih zvokov, zato album niha med novim in starim, božanskim in surovo človeškim, melodije in vokali pa nenehno padajo v skupne luknjice in se nato iz njih izlivajo v nove tvorbe. Hkrati je glasbenica pustila prostor za dihanje, pavze so premišljeno postavljene, tako da razbijajo monotonost. Jadu se na albumu izkaže tako v vlogi komponistke kot tudi producentke in kljub začetnim finančnim težavam ob denarni podpori kolektiva Flash Forward predstavi cinematično ambientalno izkušnjo. Njena odločitev za vpeljavo desetih različnih vokalistov v nekoliko čudaški in hkrati občudovanja vreden vesoljski koncept albumu vdihne življenje.

Raziskovanje neznanih pokrajin in množična doživljanja le-teh so odmev izkušnje človeka, ki išče identiteto, kar Jadu z vpeljavo melodičnih potez indijske folk glasbe spremeni v nekaj svetega in svetlega in se odreče popularnim jokajočim in pritožujočim se pristopom k tovrstni tematiki. Z vnosom večjezičnosti in izmišljenega vesoljskega jezika v besedila povzroči nekaj zmede, ki pa le kaže na univerzalnost nedoločenosti ob potovanju skozi življenje. Tudi v delih brez besedil Jadu odpre prostor za interpretacijo, ki z zvokom spominja na ustvarjalce, kot sta T. Morimoto in Cassius Select.

Glasba z debitantske plošče ustvarjalke Aarti Jadu je vse prej kot le ambientalna glasba, saj avtorica v zgolj sedmih skladbah predstavi širok nabor popolnoma različno oblikovanih melodij. Slišimo namreč tako zvok violine in ropot kot tudi šelestenje in vzvišene, svetniške vokale, ki jih vse zveže v povezano pripoved, katere rdeča nit so melodije indijske folk glasbe. Mlada ustvarjalka se je samostojno uveljavila kot sveža sila na ambientalni glasbeni sceni in prodrla tudi v druge glasbene kroge. Jadu je močan kontrast mainstream sceni z muziko, ki nikakor ni namenjena zgolj zabavi ali, nasprotno, osamljenemu poslušanju, hkrati pa je usmerjena v progresivnost in odkrivanje novih potencialov stare glasbe, tako na področju zvočnega ustvarjanja kot tudi zdravljenja in kulturnega udejstvovanja.