Monkeytown Records, 2022

Odprimo tokratno Tolpo bumov s kratkim premislekom o popu, pop glasbi, tej ključni komponenti sodobnih popularnih kultur. Pop namreč, ali tudi mainstream glasba, če hočete, je vse prej kot prosojen fenomen, kar je še toliko bolj očitno vsaj nekje od zadnjega vzpona kriz sodobnega kapitalizma in nastopa širokopasovnega svetovnega spleta. Morda se zdi naivna ugotovitev, da aktualizirana uporaba termina pop dejansko NE CILJA na nekaj, kar bi bilo smiselno označiti kot glasbeni žanr. Pop je strogo glasbeno gledano predvsem termin, s katerim kažemo določene formate zelo raznolikih glasbenih žanrov, izpostavlja pa predvsem nekatere produkcijske – recimo jim – pragmatične oblikovne oziroma aranžerske parametre nekega kosa glasbe, medtem ko je stilsko povsem nedoločen. Rečeno drugače – pop lahko v vsaki sezoni zveni drugače, nikoli pa ne bo zvenel slabo, vselej bo TOP OF THE POPS, obrtniški vrhunec trenutka.

Z zadnjim namigom smo se že premaknili k drugemu dejstvu popa, da ta namreč vselej stremi po statusu univerzalnega. Želi biti čim inkluzivnejši oziroma želi hkrati ves možen doseg. Moramo ga razumeti tako – kot v teoriji maksimalno učinkovito tržno manifestacijo, produkt v sredi med ponudbo in povpraševanjem. Vendar pa nam bo zdaj, še pred vsemi pesmističnimi implikacijami, kakršnih smo v bunkerjih alternative vajeni, račune prekrižala tretja ugotovitev o popu. Namreč, da takšna glasba, historično gledano, ni nujno tudi glasba za otroke. Z »otroci« tukaj mislimo tisti najnaivnejši in zato najranljivejši del populacije – že izpostavljen takšnim in drugačnim manifestacijam, oziroma, raje, reprezentacijam javnega življenja. Tisti del, ki danes poganja TikTok in YouTube ekonomijo popularne kulture, tako imenovanega contenta, in tako premika tudi nekatere največje denarje, malone celo politične hegemonije. Trohica upanja nam torej tudi v 2023 še ostaja za pop, ki svojih formatov ni že od nekdaj, kot to počne danes, v veliki meri pragmatično poenostavljal kot podtaknjene standarde za populacije mlajše od štirinajst let. Takšen pop izgubi večino svojih didaktičnih potencialov, o kakršnih nam bo v svojih reminiscencah na zlata pop-kulturna devetdeseta letos pripovedoval Leteči pilot. Takšen pop smo izgubili, spolzel nam je skozi prste, česar pa se pogosto ne zavedamo, je dejstvo, koliko takšen pop, takšno popularno kulturo, ki se ne bi trudila biti ekvivalent pobebljenih memov, dejansko potrebujemo, koliko zdrava alternativa potrebuje prav tako zdrav pop. Potrebuje svojo mladinsko mitologijo, enako kot mladina potrebuje avtonomne prostore, in ne(!), ne potrebuje otročje velikih oči po poceni plastiki ali vertikalnem scrollu za hipnimi viralnostmi. 

Kaj boljšega bi si historična alternativa lahko zaželela v takšnem mračnem trenutku samorefleksije, ko danes predvsem še zblojeno išče tisti svoj alter ego … Kaj boljšega kot nekaj sveže švedske big room pop produkcije hardcore alter techno rejverjev. Švedi so nam vendarle dali ABBO, ta prototip zla, ki smo ga alternativci s chefom Bourdainom na čelu tako meseno sovražili. Vmes še par pop revolucij, in potem Spotify. Nekaj švedske alternativne muzike si torej vzemimo, ki bo zvenela kot Justin Bieber v sodelovanju z Rotterdam Terror Squad, v priredbi ABBE na največjem odprtem odru za country glasbo v ZDA. Peder Mannerfelt in Pär Grindvik sta zdaj že nekaj let tudi Aasthma. Pravkar citirana bolj ali manj uspela prispodoba za projektov mutantski pop se je razlegla z njunih lastnih jezikov, sicer pa sta Mannerfelt in Grindvik sila uveljavljena ustvarjalca eksperimentalne elektronike in techna z nekaj daljnosežnimi izkušnjami v sredini alternativne glasbene produkcije, predvsem po zaslugi sodelovanja s Karin Dreijer oziroma Fever Ray na obeh njenih samostojnih ploščah. Grindvik se je sicer kalil v globljih hardcorovskih rave vodah, Mannerfelt pa se je v svoji diskografski zvočno inženirski zgodovini poigral že s skoraj vsako izpeljanko hrupa v širokem polju med radikalnimi digitalno-analognimi eksperimenti in klubskim technom. Ponesrečeno znan je mimogrede tudi po svoji obrobni vlogi ob stvaritvi velehita Toxic amerikanske ikone Britney Spears, katere managerske in produkcijske ekipe so bile seveda vsaj toliko pretkane, da so znale gledati pod prste – komu drugemu kot švedskim pop producentom v studiu Murlyn, kjer je Mannerfelt tisti čas opravljal tehnično delo.

Arrival, plošča v srčiki Tolpe bumov, je ena tistih, ki v istem trenutku učinkujejo nostalgično in futuristično, agresivno in melanholično. Namenoma je strašno inkluzivna, veliko jemlje iz klubskih muzik, iz UK hardcore kontinuuma, soundsystem kultur, ekstremnih štancev, basovskega hiphopa in podobnega. Veliko jemlje iz abstraktnih in industrial elektronik zadnjih petnajstih let. Veliko jemlje iz pogumnejših mainstream poskusov Ye-ja Westa in Charlijinih izpeljank hiše PC Musica, aesthetic modusov vapowava, vendar še največ jemlje iz avtorskih zgodovin obeh protagonistov Aasthme, iz njunih produkcijskih izkušenj in nakopičenega znanja. Želela sta pač vseeno projekt z nekaj večjim dosegom, zato pretveza popa. Želela sta nekaj dostopnejšega, zato sta bolj odvzemala kot nalagala. Želela sta za pop idealen žlahtni eklekticizem, zato kopica sodelovanj, med drugim z Jonnine Standish iz HTRK, Adamom Oleniusom iz Shout Out Louds, ki nam ponudi najbolj Aviciijevsko proto himno, ki to ni, pa s švedsko underground raperko Silvano Imam ali z Gavsbourgom iz Equiknoxx, pa še kakšno. Slišati je, da sta plošči namenila resnično precejšen ustvarjalni čas, tudi v komorah koronske realnosti, Arrival je namreč izjemno kohezivno, eklektično a celovito delo, album kot se šika, kakršnih dandanes nasploh, sicer pa tudi v primerljivih muzikah zadnjega obdobja, res ni veliko. 

Izvršila sta torej dobro pop formulo in ustvarila sodoben album alternativne elektronske glasbe, ki se, res je, ne trudi s contentom za otroke. Naj imajo svoje. Drugače od floskul o živem popu, ki v neštetih nišnih žanrih, internetnih viralnih scenah in obupanih radijskih poskusih prav po otročje izrašča iz pregovorno mrtve alternative, sta Aasthma poustvarila mrtev pop za živo, barvito široko poslušalstvo alternativnih glasb. Plošča Arrival iz leta 1967 je bila morda največji uspeh ABBE, z nekaterimi največjimi pop glasbenimi hiti, kar jih bomo kdaj slišali, a tokrat je Arrival Aasthmin …