Mute Records, 2017

»Fever Ray je ravnokar napovedala svoj novi album, izšel bo danes ob polnoči,« se je glasila novica, ki je 26. oktobra letos vsaj malce razburkala alternativno glasbeno sceno. Projekt The Knife, v katerem je Fever Ray, torej Karin Dreijer, do leta 2014 z bratom ustvarjala eksperimentalno plesno elektroniko, je konec koncev eden prelomnejših alternativnih glasbenih pojavov v tem tisočletju doslej, pevkin prvi in edini samostojni album pod imenom Fever Ray pa je izšel že davnega leta 2009.

Izdaje presenečenja so v zadnjih letih s primeri z vrha alternativne in tudi pop scene morda sicer že izgubile nekaj svoje nekdanje privlačnosti, a se je zaradi mistične in neukrotljive narave dotične umetnice tokrat tak način zdel še vedno primeren in svež. Že z uporabo mask in raznih pregrinjal se je namreč duo The Knife pogosto ovijal v meglico skrivnosti in zakrival svojo identiteto, nasploh pa je v svojem delovanju kljub pogosti izjemni spevnosti komadov deloval v ostrem navzkrižju s tržnimi ali komercialnimi cilji. Po sorazmerno velikem uspehu albuma Silent Shout leta 2006 sta brat in sestra že odjadrala k svojim manj dostopnim solo projektom, kot The Knife pa skupaj izdala še dva albuma, ki sta v mnogih pogledih zares izjemna in absolutno presežna, a se zdita tudi jasno usmerjena k odganjanju sredinskega občinstva.

Po bizarnem opernem stranskem projektu Tomorrow, in a Year iz leta 2010, ki je zvenel drugače od česarkoli drugega na tem planetu, je kot duov labodji spev leta 2013 sledil še Shaking The Habitual, skrajno raziskovalna, antimelodična dvojna plošča, ki je ni nikoli moč zares razumeti, a se mnogi k njej kar ne moremo nehati vračati. Ob nenehnem grajenju in razsuvanju struktur skladb pa se zdi nanjo naslonjena tudi Fever Ray s ploščo Plunge, s katero torej prekinja večletni molk. A bi se tudi prenaglili, če bi trdili, da pevka tokrat pluje milje stran od prvenca. Že slednji je bil večino časa manj plesen in manj dostopen od zgodnjih hitov dua The Knife, v aranžmajih namerno bolj ohlapen in odprt, seveda pa tudi bolj naslonjen na vokale in mistično, feministično persono naše protagonistke.

V svoji zvočni eklektiki pa enajsterica novih skladb vsaj v primerjavi s klavstrofobičnim poznim delom The Knife poslušalca k sebi sprejme hitreje, kar pravzaprav nakaže že bolj običajna, bolj radijska dolžina skladb. Ob tem tudi bolj mračni momenti, kot sta na primer Falling in Plunge, slej ko prej najdejo svoj groove, pa četudi le z razlogom, da ga hitro spet podrejo. Skladbe Fever Ray mestoma še vedno zaznamuje tudi značilno manipuliran, androgin vokal, ki torej že z obliko podira meje in kljubuje klasifikacijam, kar seveda velja tudi za njena erotično-uporniška besedila. Slednja so nekje sredi albuma povzeta z verzom »This Country Makes It Hard To Fuck«, najvišjim v množici elegantno ubesedenih sredincev, usmerjenih proti desnici, fašistom, konservativcem, puristom in sploh vsemu, kar ta svet spreminja v dolgočasen pekel.

A v neki točki med ugotavljanjem, da je album blizu tipičnim potezam Fever Ray, da se hkrati umika zgodnjemu in poznemu zvoku The Knife, da vseeno malce privzema čudnost duovih zadnjih albumov in ob podobnih banalnih analizah, se recenzentu zalomi. Nič od tega sicer ni povsem zgrešeno, a z ničimer od tega tudi ne moremo zares zaobjeti komponent zvoka ali širšega smisla plošče Plunge. V iskanju jasnih razvojnih linij pevkine kariere bi tako skoraj spregledal, da kljub prijetni čudnosti in eklektičnosti npr. komad I D(on't) K(now) About You predstavlja enega najbolj neposredno klubskih, plesnih kosov v pevkini karieri. Podobno kot To The Moon And Back s svojimi eksotičnimi beatovskimi efekti in močnimi hooki ni daleč od prefinjene lahkotnosti komada Heartbeats, primerka, po katerem mnogi sploh poznajo duo The Knife, in primerka, ki je že dobro desetletje ena ključnih sestavin vsakega indie disko večera.

In ko bomo Plunge predstavljali kot političen, družbeno-kritičen statement, bomo seveda imeli prav, a bomo tudi zanemarjali nekatere od bolj neposrednih seksualnih in ljubezenskih izpovedi v umetničini karieri. Med spretnimi in izvirnimi kratkimi opisi večnih občutij zavrnitve in zavračanja velja ob tej priložnosti morda opozoriti vsaj na prijetno melanholični občutek, ki ga pusti skoraj orientalsko zavita in z godali začinjena skladba Red Trails. Ta nas lahko že v uvodu pripelje do čudenja, kako se ni nihče prej spomnil svoje nesrečne zaljubljenosti primerjati s trenutki, ko zaman čakaš, da prime ekstazi, nasploh pa se z njo Fever Ray ponovno predstavi kot ena bolj samosvojih in zato tudi učinkovitih indie besedilopisk.

Morda res obstajajo trenutki, ko album poslušalca za trenutek izgubi in gre pevka z razmetavanjem in sekanjem beatov in efektov morda predaleč. A ti trenutki res nikoli ne zameglijo izjemnega splošnega vtisa, s katerim Plunge skozi nova in nova poslušanja preseneča in se izmika kategorizacijam. S tem pa torej recenzenta neprestano spravlja v zadrego, ker mu ne dopusti vleči jasnih linij, podajati lucidnih predvidevanj ali graditi prepričljivih analiz. In na koncu mu preostanejo le publicistične puhlice o tem, kako je Fever Ray brez dvoma ena ključnih glasbenic tega časa, kako si Plunge zasluži mesto v vrhovih lestvic letošnjih albumskih presežkov in kako z njim svet zveni prijetneje, kot je zvenel še oktobra.