Samozaložba, 2017

V nocojšnji Tolpi bumov imamo opravka s prav posebno »split« izdajo. Ta brezčasna in utečena underground forma sodelovanja, sklepanja zavez in razkrivanja afinitet med bendi pa s seboj nosi vsaj potencial nečesa še globljega. In nekaj takega so poskušali Abigor, Nightbringer, Thy Darkened Shade in Mortuus, štirje akterji razvejanega black metal undergrounda različnih dometov, stažev, pomembnosti in umetniškega doprinosa. To poudarjam zato, ker je asimetrija med njimi res velika in v končni fazi skorajda ogrozi izid tokratnega eksperimenta. A pojdimo po vrsti. Ta štirismerni split je bil napovedan že dolgo nazaj, kratki odlomki prispevka Abigor pa so tudi bili na voljo že več kot leto. Napovedi so sicer pospremile tipične visokoleteče besede, ki pospremijo marsikatero fanatično black metal izdajo ali takšno, ki to želi biti. A v primeru Abigor, ključnega benda tako imenovanega drugega vala in eminentnega, četudi ne vedno razvpitega akterja že večkrat omenjenega satanskega preporoda, so le-te ponavadi upravičene. Bend, ki že od plošče Leytmotif Luzifer iz leta 2014 doživlja nekakšno novo renesanso, dejansko ne počne ničesar napol.

A več o stanju njihovih trenutnih zadev morebiti v kakšni naslednji epizodi oddaje Htonične transmisije. Dejstvo pa je, da imajo Abigor že izkušnje s split izdajo, ki bi naj bila tudi nekakšen okultni in teološko-doksološki eksperiment. Tu imam v mislih split z Blacklodge iz leta 2010, ki je s strani slednjih nosil naslov T/Me (3rd Level Initiation = Chamber of Downfall), s strani Abigor pa Time is the Sulphur in the Veins of The Saint – An Excursion on Satan's Fragmenting Principle. In če je bila takrat v ospredju ravno elaboracija saturnovske enačbe Satan = Čas = Smrt, ki se razkriva kot eden ključnih heretičnih teoloških misterijev skozi mnoštvo diaboličnih stoletij, je tokrat v ospredju hton, podzemlje – spust vanj in vanjo na več nivojih.

Iz dostopnih informacij je moč razbrati, da vse štiri zasedbe kljub pravzaprav ogromnim glasbenim razlikam, pa tudi takšnim v specifikah magijske in religiozne orientacije, med seboj očitno čutijo neko deljeno sorodnost duha, sama plošča pa namiguje tudi na to, da bi lahko bila rezultat kolektivne magijske dejavnosti, nemara na daljavo udejanjenega okultnega smotra, sinhronosti ali pa enotnega izhodišča, ki se izteče v različne formulacije posledic. No, Abigor album vsekakor močno in težko nasledljivo otvorijo s svojim kosom, ki glede na njihov siceršnji zven predstavlja tako odklon kot tudi povsem smiselno evolucijo v eno od možnih smeri. Manj saturiran, ampak nekako prekurjen deathspellovski zven kitar, ki se plete z nemirnimi, a slovesnimi bobni, spominja in predstavlja sofisticirano elaboracijo tistih miniatur znotraj skladb na Leytmotif Luzifer, ki bi jim z ozirom na splošno metalsko togost lahko rekli že kar »proste«, čeprav to niso. Abigor so povili svojevrstno pridigo, ki je obenem megalomanska in pompozna, hkrati pa elegična in požgana. Vseskozi gnusobna in zlovešča, kaže pa – navzdol, navzdol, navzdol. Pri vsem tem ima veliko vlogo glas Sileniusa, enigmatičnega lika, čigar odmik od black metal scene se vedno omenja, a dejstvo ostaja, da je skozi desetletja z redkimi izjemami periodično priskrbel glasove za večino izdaj Abigor. In zdi se, da je ravno v zadnjih časih še posebej na višku tiste zmožnosti, ki ji P. K. in T. T. pravita »izpraznitev sebe za kanaliziranje sil, ki prek teh stvaritev govorijo«.

Na osamljen strunski motiv, ki se na plošči subtilno pojavlja, Silenius kaj kmalu prične vpiti dogmo o istosti in različnosti hudiča, Satana in Luciferja, z afirmacijo vnebovzetja Abrahamovih sinov in padca v pekel njih – in nas – pa se potovanje v podzemlje prične. In se ne konča. Vsaj tukaj ne. Razsežnosti bogoskrunske apoteoze so neskončne, padec v brezno tudi. Celotna izdaja ohlapno sloni na koncepciji klifotičnega tunela Thantifaxath, ki na senčnem drevesu predstavlja prehod od senčnega diaboličnega aspekta Yesod, torej lunarne Gamaliel, do klife Lilith, ki je še bolj zemeljska od Zemlje, Malkuth. Thantifaxath je prvi izmed tunelov v senčno stran, motivično pa ga predstavlja ravno ta arhetipni padec v podzemlje tisočih enačic. Čuvarka teh območij je Lilith, pot pa med drugim vodi tudi do njenega demonskega družabnika, znanega padlega angela Samaela. O tem več še ob kakšni drugi priložnosti, sedaj pa pojdimo naprej.

Na tej točki štafeto od Abigor prevzamejo severnoameriški Nightbringer, razmeroma dostojna okultna black/death zasedba, ki pa v ničemer posebej ne odstopa ali izstopa glede na vsaj glasbeno bolj navdahnjene sodobnike. Če se pri Abigor vse od zunanjosti do notranjosti drži skupaj in kljub podedovanemu visokoletečemu elitizmu, ki lahko privlači ali odbija, nosi neizpodbitno vrednost, se pri Nightbringer že pričnejo kazati razpoke med tem, kaj nekdo deklarirano počne, ter tem, kar iz tega sledi. Komad se sicer prične z zelo prepričljivim padcem, a se na tistih točkah, kjer Abigor dajejo vtis, da jim žvepla in nesnage ne zmanjkuje, da se bodo kvečjemu zadušili od zlohotnosti, Nightbringer kot da že rahlo naprezajo. Nemara bi lahko bila rešitev v potopitvi v sam zvok in energijo, ki se ustvarjata, ter manj v prizadevanju za »atmosfero« in »vtis«, ki pač lahko blagovoli priti ali pa ne. Sicer pa je njihov prispevek še povsem v zastavljenem duhu, v slogu, ki se od Abigor precej razlikuje, vendar to dejstvo nima nikakršne zveze z njegovim potencialom.

Sledijo jim Thy Darkened Shade, vsaj po mojem mnenju najbolj problematičen del verige. Zadeva je tako kočljiva, da bi se skoraj želel skriti za frazo, ki pravi, da gre za stvar okusa. Njihova izdaja Liber Lvcifer I: Khem Sedjet je sicer marsikoga navdušila, glede na siceršnji ton tukaj obravnavanih bendov pa gre za precejšen odklon v tako imenovane melodične black/death vode. V žanrski odtenek, ki ima veliko zmožnost poslušalca spraviti ob pamet, če znotraj klišejske tonalnosti in mejno osladne apropriacije folklornih in gotskih tropov ni zaznati vsaj presežka strasti in ognja. Thy Darkened Shade vsaj v mojem pogledu to delno kompenzirajo z nekakšno površinsko naspidiranostjo, frenetičnostjo znotraj sosledja motivov, ki pa ... hm ... nekako še vedno ne reši vtisa celote njihovega prispevka.

Nivo spet rahlo zvišajo ali znižajo, če želite, švedski Mortuus - še en precej neizstopajoč bend, a takšen, pri katerem imata razbarvanost in nepresenetljivost smisel. Mortuus prav tako kot na svojih ploščah tudi tukaj izvedejo nekakšen »cloud of unknowing« s tem, da esencialne, nezapomnljive motive odigrajo kot v neke vrste funkcionalni monotoniji, ki je brez takojšnje hipnotične privlačnosti, a vseeno poslušalcu uspe zahrbtno spodmakniti tla pod nogami. Njihov komad je kot mrmranje, skorajda brez napetosti in agresije predhodnikov, a z globokim zaupanjem v to, da lahko zmerni black/doom odpre vrata antinomičnih globočin in da lahko služi kot obredna spremljava spustu po polomljeni lestvi, ki jo omenjajo znova in znova. Znotraj svojega kosa Mortuus povzamejo in razvijejo motiv, s katerim so ploščo otvorili Abigor, in nas tudi čustveno opomnijo, da se še vedno nahajamo v skupnem projektu. Projektu, ki izzveni s hvalnico ločitvi od Boga ter izginotju v drobovju zemlje, da bi našli to, o čemer je Baudelaire dejal: »Ti, ki v zavistni zemlji kažeš vse naokrog, kam žlahtne kamne skril je ljubosumni Bog, usmili se, o Satan, moje dolge bede!«

Tako, prispeli smo do enega izmed koncev. Ukvarjali pa smo se s štirismerno split izdajo Abigor, Nightbringer, Thy Darkened Shade in Mortuus. Pri tem pa je treba omeniti še, da kljub nihajočemu umetniškem nivoju končnih prispevkov projekt zaznamuje globoka predanost skupni nameri, ki je pripeljala tudi do tega, da so - čeprav noben izmed teh bendov ni brez renomeja in kopice izdaj pri cenjenih underground založbah – projekt založili in izdali povsem sami, vrata pa so odprli šele pri distribuciji.

Horns lurk BELOW.