The state51 Conspiracy, 2023

Pretekli november smo na naših radijskih valovih v eni od edicij oddaje Razširjamo obzorja predstavili pomembno britansko skupino This Heat in njihov album Deceit. Kolega Jaša Potočnik je opozoril na njihov globok rez v širše podtalje, pomen njihove muzikalne neomejenosti, producentskega inovatorstva in produktivnosti v relativno kratkem obstoju zasedbe, ki še danes preseneča z izvirnostjo. Charles Bullen, Gareth Williams in Charles Hayward ter njihov kontra-, anti-, offrock z elementi takrat še neobstoječih neštetih zvrsti so skratka naravnost monumentalni v svoji pomembnosti. Slučaj ali ne, le dan pred etriranjem omenjene oddaje, dobrih štirideset let po albumu Deceit, je luč sveta ugledal debi Haywardovega novega sestava Abstract Concrete, ki ga dajemo pod lupo v osrednjem kritiškem obratu.

Charles Hayward po razpustu benda This Heat ni pustil prašne bobnarske baterije. V svoji več kot petdesetletni glasbeni karieri se praktično ni ustavil. Kmalu po This Heat je zagnal zasedbo Camberwell Now, kasneje pa je deloval v projektih Quiet Sun in Massacre, igral kot studijski bobnar, za kratek čas bobnal pri bendu Gong ter občasno pri anarhopankerjih Crass. Sodeloval je pri raznih projektih, improvizacijah, najraje globoko v eksperimentih, ne nazadnje tudi v aktualnem Islington Millu, kjer je skupaj z razširjenimi Gnod izdal album Anonymous Bash. S Charlesom Bullenom in gostujočimi glasbeniki je sestavil tudi koncertno zasedbo, ki je preigravala glasbo This Heat pod imenom This Is Not This Heat. Danes Charles šteje dvainsedemdeset pomladi, njegovo aktualno igranje, petje in idejna moč pa so, kot kaže, v odlični formi. Nekje v letu 2019, na zadnji turneji skupine This Is Not This Heat, se je odločil, da godbo starih stvari pusti za sabo, dobil je namreč idejo o novem bendu.

Bend posrečenega imena Abstract Concrete poleg Haywarda sestavljajo še violistka Agathe Max, basist Otto Willberg, kitarist Roberto Sassi in klaviaturist Yoni Silver. Album je izšel na CD-ju, vinilu in na omejeni vinilni izdaji – v betonskem odlitku, pri katerem se je do plate mogoče dokopati le z razbitjem betonske plošče. Tako kot pri večini Charlesove glasbe gre tudi pri istoimenskem debiju Abstract Concrete za godbo neulovljive žanrske narave, temeljitih eksperimentov, diametralnih nasprotij, zapakiranih v dobro delujoč skupek. Toda kljub povedanemu je to album bolj strukturiranih, pesemskih, spevnih, dogovorjenih muzik, pri katerih je Charles sodeloval. Gre za šest komadov v slabe tri četrt ure, v kateri lahko vsak od komadov stoji sam zase. Pri nobenem ne gre za diktat ega vključenih, če že, gre za diktat skupinskega ega. Enakovredna porazdelitev pa je bržkone tudi najbolj udarna ob vseh menjavah stilov, ki si jih bend uspešno lasti.

Uvodna skladba Almost Touch je lep primer ekskurzije, ki terja pozoren prisluh, četudi se ponekod zdi nepotrebna in sprva zveni še tako nedolžno in površinsko. Od pasivnega prepevanja o časih koronavirusa: » … we're very close now … we can almost touch …«, z melodičnimi vložki viole, ki zavijejo k folkovskemu melosu, z napol dubovsko ritem sekcijo, do sunkovitega preloma v odrezave prog rockerske pasaže. This Echo sumljivo istobesedno enoliči osamo dubovske nravi, medtem ko se sumničavost v komadu Sad Bogush kaže v nevpadljivi bossa lounge glasbi, ki pa prepušča vse filtre tik pred koncem s hrupno distorzirano razbremenitvijo prejšnji ureditvi. Omenjeni komad je poleg sledečega na scenosledu, Ventriloquist/Dummy, izraz Charlesove skrbi za spanje družbe nad porastom fašizma, ki ga shizofreno zapoje kot dialog med ventrilokvistom in lutko: » … Hhe has no choice, I am his voice … «. Tu je prisoten pulz nowavovske kompaktne plesarije v stilu Contortions, z obvezno umiritvijo in vrnitvijo na začetni utrip.

Takšnih momentalnih narekov nad tokom pesmi lahko z vsakim prisluhom pričakujemo več. Mestoma blesti liricizem, nekje glas, drugič aranžma, melodija, hrup, dinamika. Naj gre za razpad forme, spevni previs, plaz dodatne energije z gruvom ali pa za sunkovito pohitritev tempa. Slednja je več kot očitna v petnajstminutni pesmi The Day The Earth Stood Still. Slovo rokenrolu in vsesplošno prevpraševanje vloge glasbe, v kateri se dokaže večobrazje Haywardovega vokala, čez odlično odigrane parte vključenih. Abstract Concrete zaključijo inštrumentalno plesno pozitivno v gruvu podobnem Stranglersom in Talking Headsom, besedilno pa zaskrbljujoče reagirajo na današnje čase in politično klimo.

Abstract Concrete je dobrodošel bend, ki lahko prenese vso gnev in zmedo današnjega trenutka z aktivnim razmislekom, hkrati pa tvega na godbenem terenu in v vrtincu eksperimentov deluje tako domače, da dobi mlade tudi v spevnejših različicah. Ja, če ne stojiš na robu, si si vzel preveč prostora.