Acephalix: Theothanatology

20 Buck Spin, 2022

»Bog je mrtev.« Tako pravijo Acephalix na novi plošči Theothanatology, ki je izšla prejšnji petek pri ameriški založbi 20 Buck Spin. To je njihova četrta studijska plošča, ki smo jo čakali pet let.

Acephalix je bend, ki je začel svojo pot leta 2007 in že takrat spretno mešal starošolski death metal in crust. Skupina med letoma 2011 in 2015 ni bila dejavna. Eden od razlogov je verjetno ta, da so vsi člani vpeti še v številne popularne bende - Vastum, Draghkar, Depressor, Chthonic Deity in Scolex. Najprej so se okoli leta 2015 vrnili na oder z nekaj koncerti, ker so se zavedali, kakšen pečat so pustili na glasbi in da jih podzemna scena pogreša. Kmalu zatem so napovedali tretjo studijsko ploščo Decreation. Izid te plate so pospremili s številnimi koncerti, nato pa prejšnji petek po petih letih izdali nov album Theothanatology.

Na plošči poslušamo klasičen material, ki smo ga vajeni iz opusa skupine. Če se osredotočimo na produkcijo, lahko rečemo, da je zelo podobna tisti na prejšnji plošči. Gre torej za dobro posnet death metal, ki zajame destruktivno silo benda. V ospredju je bogat zvok kitar. Bobni so razločni in ključni za nasilniško vodenje muzike. Vokalist preigrava pravzaprav dva vokala, ki skačeta med kruljenjem in kričanjem, občasno pa slišimo tudi šepetanje oziroma oddaljeno pridiganje.

V osrčju muzike je nedvomno old school death metal. Prevladujejo počasni tremolo rifi in primitivno zažagane pasaže, podkrepljene z enostavnim, a učinkovitim bobnanjem. Morda je na tej plošči znova slišati več vpliva crust prijemov, ki spominjajo predvsem na bendove prve deme, kot sta Interminable Night in Flesh Torn in Twilight. Tukaj imamo v mislih stenchcore bende, kot sta Axegrinder ali Deviated Instinct, oziroma strujo crusta, ki se je spojila z metalom konec osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Material na plošči zveni zelo starošolsko in spominja na crust in death metal bende iz devetdesetih. Če smo iskreni, ne slišimo nič novega ali presenetljivega. Dejstvo pa je, da so skladbe zelo učinkovite prav zaradi enostavnosti in pristnosti. Glavni adut zasedbe Acephalix je surova brutalna sila, in v tej sferi tehnično kompliciranje nima smisla. Slišimo zažagane rife, ki jih dodatno krasi druga, bolj melodična kitara. Glasbeniki so s takšnimi triki obogatili vse skladbe. Vztrajno se ponavljajo tudi bolj razgibani, ritmični rifi, ki so najbolj zabavna stvar na plošči. Z izjemo zadnje so vse skladbe krajše od štirih minut, in to je tudi dovolj, da Acephalix pokažejo svojo zverinsko silo.

Theothanatology je plošča, ki ne ponudi nič novega, a nas s svojo enostavnostjo zelo navduši. Acephalix vse stavijo na udarnost svojega death metala in to se jim tudi obrestuje. Gre za brezkompromisni death metal stare šole in ekshibicijo uigrane surove sile, ki jo bend premore od samega začetka.