Epitonic/File 13, 2013

Še eno leto se je prevesilo, a glasbena mašinerija se ne ustavlja, pač pa nezadržno melje, proizvaja in prodaja. Na dnevni bazi smo s strani raznih medijev - predvsem spletnih - bombardirani z novimi izdelki, a tako kot vsepovsod, tudi v glasbi velja rek, da drek priplava na površino. Tako nove plate v večini priplavajo na površje in so čutilom zelo dosegljive. Deloma so povprečne in če ne na površju, še vedno pod vsakim nivojem, nekaj pa jih izstopa in jih je treba iskati v globočinah, skupaj s tistimi perfektnimi, ki jih je le za kanček. Naj povemo takoj, da spada istoimenski prvenec benda Acquaintances, kateremu gledamo v drobovje, po zgornji klasifikaciji nekam med izstopajoče. Gre za, če ga nekoliko megalomansko poimenujemo, za super skupino, za bend, ki je sestavljen iz članov bendov čikaške scene zadnjega desetletja. Po punk in posthardkor časih Naked Raygun, Big Black in drugih projektov Albinija ter The Jesus Lizard, industrialcev Ministry in najbolj mainstreamovskih The Smashing Pumpkins, so na sceni vetrovnega mesta, ki ji je utrip narekovala založba Touch & Go, neki novi obrazi v novih bendih. 

Poznanstva med temi bendi so zgradila shoegaze garažni, postpunkovski in hrupen Acquaintances, ki črpa ime iz opozicije latinskemu inkognitu. Na pol inkognito je tudi plošča, ki v fizični obliki še ni izšla, najprej pa jo je promoviral Epitonic, legendarni MP3-dispečer in eden prvih glasnikov za več kot 400 neodvisnih založb. Ta epicenter, ki v internetno mravljišče razpošilja neodvisno godbo, je s prostovoljnimi prispevki reaktiviral prav Justin Sinkovich, nekdaj član zrelofugazičnih zasedb The Poison Arrows in Atombombpocketknife, danes pa kitarist, vokalist in vodilna sila Acquaintances. Osnovo večine komadov je napisal sam in jo poslal ostalim članom benda, ki so sestavine dodajali posamično, končno zvočno podobo pa je v veliki meri izklesal Carl Saff z opravljenim masteringom. Njegove usluge so prej  koristili že Dinosaur Jr. in Thurston Moore na zadnjem projektu Chelsea Light Moving, če pa ostanemo le na naših meridianih – Repetitor in Nikki Louder. Na Acquaintances prevladujejo surovi kitarski riffi, ki se naslanjajo na melodične riffe The Ponys, odkoder prihaja drugi kitarist, mikrofon pa si v enajstih komadih podajajo trije, kar album  dodatno popestri. Vendar pa plošča v drugi polovici deloma izgubi zagon prvih komadov in komadi niso več zanimivi kot celota, pač pa je ob pozornem poslušanju zaslediti finese, v katerih se poleg poznih Fugazijev slišijo še zreli Sonic Youth, Girls Agains Boys, Sebadoh in visoki vokali Billyja Corgana, predvsem v komadih, ki jih poje Sinkovich.

Album je razgibana kolekcija na prvo žogo podobnih komadov. Razlike so opazne v notranjosti komadov, v drobovju. Filmsko ga odpira Paramounts s surovo kitaro, na katero se takoj lepi melodična, a privlačno nervozna kitara, ki je poleg galopirajočih bobnov najsvetlejša nota v Learn To Let It Go. Med viške lahko uvrstimo Skin, ki ga uvaja riff Smashing Pumpkinsove Sive, ki se simbiozno preliva z oddaljenim, odsotnim vokalom dark atmosfere The Jesus and Mary Chain. She Never Sleeps polzi v pop noise po receptu melodičnih Descendents ali Meat Puppets, Got it Covered pa je posejana z  odmevnimi vokali in kitarskimi eksplozijami na klaviaturni podlagi a la The Horrors. Bachelor’s Grove nas s tipično Sonic Youth kitaro in glasom Thurstona Moorea vrne na Experimental Jet Set, Trash and No Star. Album, ki bo v fizični obliki dosegljiv v kanti File 13 Records zaokroža Thinking We Are Done Here, ki pa po naslovu sodeč upamo, da ne pomeni benda enodnevnice. 

Istoimenska plošča zasedbe Acquaintances spada med izstopajoče, ne pa tudi med tiste perfektne plošče, ker za najvišji rang ponuja premalo unikatnega.