samozaložba, 2024

Podobno kot v včerajšnji oddaji se tudi tokrat posvečamo izdajam slovenske hiphop scene. Obe imeni sta do zdaj postali že docela legendarni in kljub temu da ju v letih ločuje praktično celotna generacija, starejši Tunja nasproti pričakovanjem prijateljuje z novejšimi trendi trapa, medtem ko mlajšega acsvg-a k sebi bolj vleče stara šola klasičnega hiphopa. Acsvg, Emiljo A.C., Emiljo98 in nenazadnje še uradni Emiljo Albert Cassagrande – vse to so imena umetnika, ki že več kot deset let v podtalju hiphopa tako doma kot v tujini odzvanjajo v neomajnem crescendu.

Po zvenu imena sodeč bi Emilja takoj pripisali obalni sceni, a bi se ušteli, saj mladi odlikovani general slovenskega hiphopa komandira iz štajerske prestolnice. Neoporečno tam kraljuje skupaj s producentom in emsijem YNGFireflyem, ki se kot na vsaki sladkorni izdaji prej tokrat na skladbah ne pojavi kot gost. Plošča je goste pobirala vse od Zasavja, kjer je vstopil Feliks Vran iz kolektiva LSDS, pa do Obale, kjer je za nekaj minut vokale posodila Masayah. V Ljubljani je gostov našel največ: PTČ, Žena, Arne, Sadye, Veselko in Cazzafura. Acsvg je sodeloval pravzaprav že z vsemi, ki cenijo umetnost hiphopa, če ne v skupnem komadu, pa je komad zanje vsaj sproduciral.

Najbrž najbolj prelomno je bilo leto 2018, ko je legendarna zasedba Onyx izdala svojo sedmo ploščo Black Rock. Toda težko bi ji rekli čisto svoja, vsi komadi oziroma beati so namreč nastali v slovenskem laboratoriju Cassagrandeja. Ta je zasedbo tako navdušil, da so se sledeče leto vrnili po repete s ploščo Onyx Present 100 Mad, prepoznavnost njegove producentske veščine, ki si jo je s tem pridobil, pa mu vrata odpira še danes. Najnovejši singli so nastali v sodelovanju s priznanimi imeni undergrounda čez lužo, denimo z Billiejem Esscom, Brotherjem Tomom Sosom, Esteejem Nackom in Boldyjem Jamesom, članom radiu dobro znanega kolektiva Griselda.

Emilju je torej uspelo, kar večina išče celotno kariero: dobiti potrditev. Pa to ne doma, kjer je vprašljivo, koliko sploh šteje mnenje scene, ki je tako maloštevilčna, da bi lahko vse aktivne raperje stiščali v najmanjši klub na Meti. Ne, potrditev je zanj prišla od pionirjev, novih snovalcev zapuščine, iz same zibelke hiphopa, tako imenovanega Velikega jabolka. 

In temu ustrezno se acsvg zasluženo šopiri in baha s svojo delovno kariero na vseh Cukrih. V hiphopu temu pravijo braggadocio, Emiljo pa je verjetno najmlajši imetnik licence za njegovo izvajanje. Vendar rapovsko bahanje ni enako vsakdanjemu, nadležnemu hvalisanju ali pa ponaredkom malomeščanskih in predmestnih fantov, ki se hočejo iti rap, temveč je sestavni del žanra, razumemo pa ga lahko bolje kot MC verzijo življenjepisa. Ta je pri Emilju zapakiran v premetene besedne igre, humor in nič kaj rahle udarce po nasprotnikih in nevernikih. Ta trojica motivov se še najbolje kaže na zadnjem komadu Lahko noč, ki ga izvaja skupaj z Arnejem. 

Čeprav posameznikov ne izpostavlja poimensko, je velik del komadov namenjen neusmiljenemu, toda duhovitemu dissanju, ki sceni daje vedeti, da acsvg po njej stopa samozavestno in da mu ni treba sklepati lažnih prijateljstev s povprečneži, kot se to v glasbeni industriji velikokrat dogaja. Spomnimo se le na Kendrickov moment, ko je v komadih že večkrat dal jasno vedeti, da se na sceni ne morejo vsi držati za rokice in drug drugega trepljati po rami, češ kako je vse dobro in vsem vse všeč.

Acsvg je sicer že lep čas podpisan pod založbo Wudisban Records, ki sta jo ustanovila Niko Miholič in Marko Kocjan – Emkej. Ta skupaj z Leopoldom I. in Vazzem, ki sta prav tako podpisana pod to založbo, tvori kontrastno pop rap trojico, v katero Cassagrande nekako ne spada. Resda je Emkej gostoval na prvem Cukru, vendar je to delovalo bolj kot lepa gesta, da sam v Emilja verjame, glasbeno pa nista najbolj kompatibilna. Tako smo se tudi pri pisanju znašli v dilemi, ali je bil album sploh izdan pod okriljem te založbe, vendar na koncu sklenili, da situacija diši bolj po samozaložbi, saj se Wudisban ni nikjer zjasnil, da je acsvg izdal novo plato. Prav tako ni na playlisti Wudisban izdaj, ki jo ponujajo na svoji spletni strani, niti enega komada, v katerem bi bil Emiljo eksplicitno omenjen kot soustvarjalec ali pa bi v komadu rapal sam. Acsvg sicer sam v komadih omenja, da je Emkej edini, ki je vanj verjel, in ne dvomimo, da ima do njega najverjetneje prijateljski odnos, le to skrbno, zahrbtno čuvanje imidža s strani pokrovitelja nam gre v nos.

Če si bi kakšni založbeniki zaželeli bolj nevtralnim playlistam prijazno glasbo, jim lahko acsvg tudi v tem ustreže, saj pod svojim psevdonimom Emiljo A.C. izdaja izključno beate. Ti kot inštrumentali na Cukru držijo isto prefinjeno kvaliteto, ki daje občutek, kot da acsvg po vinilkah brska in semple reže ter obrača že od samih začetkov hiphop glasbe. Takšno kvaliteto lahko navadno slišimo le pri veteranih, ki imajo vse trike zvočnih bonbončkov že v malem prstu, toda kremasto gladka produkcija acsvg-a, ki se v ušesih preliva iz komada v komad kot morje stopljene čokolade, kaže, da imajo nekateri pač talent, predvsem pa neizmerno predanost in disciplino. Toda lepota ni le površinska, saj Emiljo tudi pri besedah ne špara. O tem priča ganljivo besedilo krute realnosti slovenskih rap-gangsterjev v predzadnjem komadu Črni oblaki, ki ga odfura skupaj s Cazzafuro in Masayah, skupaj pa dajo vedeti, da tudi Slovenci imamo prave ulice. 

In z njimi se acsvg dobro pozna, zaveda pa se tudi dejstva, da prave ulice ostanejo v alternativi. Temnim, zajebanim vokalom in beatom brez bobnov poslušalci pač ne prisluhnejo tako radi kot funky produkcijam Hauptmana ali pa v pop infiltriranemu trapu. Mnogi ne vedo niti, kaj je producer tag, in ne razumejo moderne mešanice posebnega jezika slogleščine. Toda acsvg že zdavnaj ne razmišlja več o tem, o čemer razmišljajo drugi tukaj oziroma v tem premajhnem prostoru. Ta album in tokratna oddaja je redka priložnost, ko vas mi oziroma ta radio ne želimo prepričati, da je ustvarjalec po našem subjektivnem mnenju izvrsten. Mi smo le še ena objektivna potrditev.