TRA, 2022

Vazz se na slovenskem raperskem polju utrjuje po klasični poti, obkljukal je svež, dobrodošel prvenec, drugo, utrjujočo ploščo in zdaj udarja s tretjo. Plošča KODEKS je pred desetimi dnevi izšla pri založbi TRA, Vazz pa je z njo razprodal Kino Šiška in promocijski koncert. Tako je obkljukal še en, za mnoge slovenske raperske izvajalce nedosegljiv cilj. Moment nastopa tretje plošče v določenih primerih kariere povzdigne na nov nivo, nekatere se celo prelomijo, a gotovo ponuja priložnost za evalvacijo storjenega in za morebitne konstruktivne kritike.

Podobno kot na prejšnji plošči Jacob gre tudi na tej hvale na prvem mestu pisati njeni zvočnosti, vrhunskemu naboru bitov in koherenci v zvoku, ki jo dosega zdaj že utrjeni producentsko-raperski dvojec Hyu & Vazz. V dvanajstih podlagah na albumu težko najdemo kakšen kiks, gre za dober balans med biti, ki niso okorni, niti niso repetitivni, čeprav so starošolsko navdahnjeni in pogosto gnani z brenkali ter med biti novejše generacije, kjer se Hyu kot producent nekaterih ljubljanskih trapovskih herojev načeloma še bolje znajde. Bonbončki v obliki vzorčenja slovenske popevke in predvsem nekonvencionalni biti v drugi polovici plošče pa jo v instrumentalni smeri potisnejo na sam vrh slovenskega obličja.

V drobcih Vazzovega obširnega besedja je zaznati nekakšen odpor do glavnih tokov, morda celo do prevladujoče kulture, za katero se zdi, kot bi se nad njo zmrdoval, ali pa se vsaj smatral za nad njo nekoliko superiornega, bolj načitanega, pogosto je ne razume. Ne razume brezbrižnosti večine, nasprotne njegovemu močnemu čutu za pravičnost, poštenost, iskrenost in ostale vrednote njegovega kodeksa. Kljub temu da je Vazz do družbe mestoma kritičen, se od subkulturnih ali kontrakulturnih punchlinov ne prebije zares do družbene kritike.

Sicer pa avtorju ne moremo očitati z referencami razkošnih, pravzaprav morda celo zasičenih tekstov, v katerih Vazz še naprej, že tretjič razkriva vesolje vplivov, ki ga definira kot umetnika. Tu gre za nekatere, spet, v oziru na glavne tokove, neobičajne vplive, denimo Doorse, a raperji bi morda lahko bolj kot Manzareka spoznali Mazureka.

S svojimi rimami avtor hote ali nehote dobesedno referencira raperske legende, poudarja svojo konvencionalno rapersko vzgojo in s tem doda še eno kljukico v profilu klišejske poti pravega raperja. Poleg že omenjenega nezadovoljstva s smerjo družbe, v kateri se giba, je zaznati nekakšen antidrogeraški sentiment, razočaranje nad apatično množico in njenim nezavednim fašizmom, ob vsem naštetem pa avtor izstreli tudi nekaj kriptiranih puščic v določene raperske sodobnike.

Besedila so metrično pogosto brezhibna, pa tudi odrapana so skoraj s kirurško natančnostjo in s tem Vazz obkljuka še enega izmed okvirčkov, nujno potrebnih za relevanco nadobudnega raperja. A to kljub nadrkanemu solfeggiu, paradoksalno, prej vzame, kot pa doda, zdi se, kot da forma narekuje vsebino in se Vazz za ceno navidezne popolnosti v poeziji odreka performativni in lirični svobodi.

KODEKS je že tretja plata. Vazz nam tvar, okolja in okoliščine, ki so kreirala um, ki se nam razgalja, v globalu vendarle predstavi redko, morda celo preveč enigmatično, čeprav so ti motivi privlačnejši in iskrenejši od prevladujočega bragadoso stila. Komadi v drugi polovici albuma nas spustijo mimo te fasade in v njej se avtorjeva esenca, pripovedi ter stališča zdijo pristnejša.

In nenazadnje – rime. Ne, da niso zanimive, so le kanček predvidljive, vse preveč rim, ritmičnih iger se oklepa bita, Vazz pa tekstu in podlagi pogosto ne pusti, da zadihata. Spet so momenti ohlapnejših pasaž tisti, ki nam dajo misliti, ne matematične, toge forme, enostavne za rap v dvajsetih.

Da bi ploščo kritiško ocenili, jo je treba razumeti z dveh perspektiv. Ena je obrtniška plat, ki je tako v primerjavi s predhodniki kot sodobniki dobra in jo gre v razmerah slovenskega hiphopa uvrščati med zelo solidne glasbene izdelke. Enako velja ob pogledu na Vazzovo dosedanje delo. Vazz napreduje kot raper in izdelku glede zvočnosti, izbora in kvalitete podlag ter namazanosti jezika ni kaj očitati. Druga perspektiva in plat so sporočilnosti, sočnost, koherenca, aktualnost v oziru na to, kar se v glasbi dogaja zunaj, v neki meri pa tudi pri nas. Vazz kljub tendencam po zavednosti svojega rapa ne razloži, zakaj ve, še ne potegne pravih konceptualnih potez, se večinoma drži preverjenih, catchy receptov in šele ko spusti guard, ko zdrsne v nenavadnost, ko opraska površino oklepa, njegova glasba postane povsem pristna, se odmakne od regelcev, zadene bistvo in nakazuje obzorja, ki jih bo Vazz širil v prihodnje.