Honest Jon's, 2010



Sodobna elektronska plesna glasba ima težavo. Reče se ji preobilje. Reče se ji neizvirnost. Enoličnost. Skozi desetletja obstoja se ji je neizogibno prikradla kot temačna senca in ji odžrla skoraj vso navdušeno zaziranje v prihodnost. Misel o tem, da bi vsaka techno ali house plošča druga za drugo ustvarila ogromen skok za glasbeni svet, sploh ni več stvarna; nove zvoke je čedalje težje najti, nove forme čedalje težje izumljati. Očitno je torej, da so najbolj zanimive plošče elektronske domene – v odsotnosti tehnološkega boosterja – dandanes ravno tiste plošče, ki samosvoje vzpostavljajo dialog s plesno glasbo preteklosti.

Electro boogie, R&B, new jack swing, disco in predvsem detroitski techno so bili oddajniki, s katerimi se je 29-letni Darren Cunningham alias Actress povezoval večino svojega ustvarjanja. Producent in ustanovitelj prvovrstne neodvisne založbe Werk Discs namreč zbira nizkokakovostne odlomke iz 80. let, jih namerno spušča skozi kodiranje in filtre z izgubami do te mere, da digitalna distorzija in kompresija ne predstavljata več nezaželenega, temveč že lastno granulirano estetiko. Z Actressom smo se na Radiu Študent dodobra spoznali že v oddaji X-Machina in v Tolpi bumov lansko leto, ko smo poslušali njegov prvenec Hazyville. Cunninghamov prvi album se je ob izidu leta 2008 ponašal s sanjsko logiko, ki do tedaj tako rekoč ni imela precédensa. House in hip-hop beati, zamegljeni v soju kasetnega šuma, so bili edinstven dokument večletnega obdobja razvoja otoške bass-glasbe in iz tega razloga so Darrena dubstep veljaki z veseljem sprejeli medse.

Dve leti kasneje se soočamo s ploščo, ki v svoji dobi zavzema podobno mesto kot predhodnik, a se slogovno napaja iz številčnejših zvočnih palet. Medtem ko je bil prvenec zaradi specifičnih delovnih pogojev in večletnega mukotrpnega ustvarjanja vklenjen v okove usmerjenega čustvenega naboja, se Actressova nova plošča Splazsh živahno proglaša za bistveno bolj ambiciozno delo. Splazsh je razsežen album. Britanec je svoje umetnije pred kratkim opisal kot študije izbranih skladb iz 80. let skozi prizmo ekstrakcije in spremembe namembnosti. Končno je moč v pravi luči čutiti korenine in naklonjenost do electra, še posebej Drexciye. Vseskozi nas spremlja občutek, da poslušamo glasbenika, na katerega je detroitski techno izjemno vplival, a se mu poskuša vztrajno izmakniti, izogniti in upreti posnemanju. V obsesivni želji po edinstvenosti se v nešteto trenutkih s filigransko natančnostjo poslužuje najosnovnejših postopkov obdelave zvoka, s čimer tvori brutalno ozračje, ki lomasti po nostalgičnem futurizmu izvornih samplov. V bistvu poslušamo pokvarjeni techno, ki kot radijski sprejemnik med vožnjo po avtocesti pobira komajda razpoznavne prenose in melodije iz najbolj obskurnih lokacij ... Kot Actressovi sopotniki dobimo zgolj polovico vtisa, polovico notnega črtovja izvirne glasbe.

Človek bi se zlahka zaljubil v idejo producentovega dela. Koncepti in glasbene kretnje so izvrstni, a opisana estetika ponekod v enaki meri frustrira, kakor razveseljuje. Komadi Let's Fly, Senorita in Always Human nimajo jasne usmeritve, zato brezizrazno obvisijo v zraku, nedokončani in še zaviti v kokon. Če bi se Actress še pogumneje podal v kompozicijsko umetnost, bi najbrž imeli zares zares imeniten rezultat.

Britanec programira glasbo, ki ne ve za obstoj sveta izven svoje pravljične dežele. Res mu ni mar; piše glasbo, ki je introvertirana in na trenutke žal malce avtistična. Zato se Splazsh tudi izogiba vsem oznakam: lahko bi bil hipnagogični pop, techno, house, electro, dubstep, petje pokvarjenih računalniških vezij ali, kakor je dejal avtor sam, R&B concrete. Ali vse obenem. Skušajte ga predalčkati in kolosalno boste spodleteli, saj se boste ujeli v temačne labirinte Actressovega uma ... Nekaj pa je ob poslušanju plošče Splazsh gotovo jasno: Darren Cunningham je vklesal svoje ime v monolit sodobne elektronske glasbe tako močno, da ga nihče ne more izbrisati.